Piše: dr. Stane Granda
Naslov je povzet po angleškem kralju Ivanu brez dežele (1167−1216), bratu z našimi kraji povezanega Riharda Levjesrčnega. Čeprav je bil kot vladar neuspešen, je z izdajo listine Magna charta libertatum postal eden stebrov svetovne demokracije.
Naslov nakazuje verjetno izgubljeni boj predsednice države s predsednikom vlade, ki je glede poznavanja družbene problematike proti njej siromak. Seveda, danes znanje proti politični moči, ne ugledu, nima teže. Kvečjemu breme. Je njen poraz oseben ali bo sprožil premike v formalnih pooblastilih predsednika države?
Vodilna vladna stranka Gibanje Svoboda prek svojih vulgarnic s predsednico državnega zbora na čelu in »šušterbaom« ministrice za kulturo, dokazuje opitost od parlamentarne večine. Načrtno sesuvajo krhko slovensko demokracijo. Posebno je na udaru slovenska država, ki je vir vsega zla, ki se dogaja zadnjih trideset let. Tragično je, da so v prvi vrsti rušenja parlamentarne in politične kulture pravnice. Kot če bi bili zdravniki prvi za evtanazijo.
K politični samomorilnosti slovenske politike nemalo pripomore predsednica države, ki hoče biti prva v boju proti janšizmu. Odpoveduje se velikemu delu državljanov. Proti ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve, največjega dosežka Slovencev v zgodovini, ni dvignila glasu. Ko je prevzela mandat, je grozila, da ne bo tiho. Tragično je, da ravna tako, ko to ne bi smela, in govori, ko bi morala zaradi neznanja in politične kulture molčati.
Prepir zaradi boja za prvenstvo v antijanšizmu jo je s prevzemom Bobnarjeve stal za državnega suverena primitivnih in nedopustnih žalitev. Če bo Golobovi zahtevi ugodila, bo to samo potrdila.
Čeprav obstaja verjetnost, da bo po poteku mandata zaradi pomanjkanja slovenske politične samozavesti znova izvoljena, demokrati ne zmorejo najti primernega kandidata, se njen položaj ne bo popravil. Z antijanšizmom kot fikcijo s komunizmom poraženih deluje protiosamosvojiteljsko in protidemokratično. Naš cilj ni bil postsocializem, ampak demokracija! Zgodovine ne samo ne pozna, temveč je noče razumeti. Zato ji ne uspe kljub predsedniški (!) obljubi tri tisoč ljudi, ki čakajo vstajenja v plastičnih zabojčkih, dostojno pokopati. Sramota, kakršne je evropska civilizacija ne pozna.
Tragika predsednice je, da za seboj nima stranke. S Kučanovo pomočjo je pometla s kandidati posttotalitarne levice in z demokrati. »Sad te ima, sad te nema« jo je Kučan žrtvoval ne samo predsedniku vlade, ampak celo svojemu »gelibterju« Jankoviću. Oba očitno in glasno podpira, nje javno nikoli! Rad pa se da gostiti v njeni dači. Ker ji ne zaupa popolnoma, jo kot cucka drži na povodcu. Ponižuje, kot zna samo on. Z opravilno nesposobnostjo, nedržavotvornostjo, s samooklicanostjo, politično nezrelostjo predsednika vlade ožigosana predsednica države (!!!!!) je politično gola in bosa. Nikogaršnja! Ker ji je bližji do sedaj in daleč v prihodnost najslabši predsednik Slovenije cinik Türk, ne pa najboljši Borut Pahor, bo težko našla izhod. Sama si koplje jamo.
Slovenskim razmeram nujno potrebne prilagojene Magne charte libertatum, ki bi bila zaradi razmer v parlamentu nujno potrebna, ni v njenem horizontu. Pa bi z njo dobila nedeljene simpatije. Zaradi Slovenije! Morala bi udariti po mizi. Se boji zaradi želje po drugem mandatu?
Predsednica države je resno prevzela funkcijo in jo želi tako izvajati. Lepo in pošteno! Žal je brez potrebnega političnega instinkta. Sporočila ob zadnjem nastopu v parlamentu ni razumela. Preveč je zaverovana vase in preveč kaže, da hoče nositi hlače. To delajo sicer vsi državniki, vendar tako, da tega ne opazimo. Vse podreja zunanjemu vtisu, malo ali nič vsebini. Vtikala se je v notranje zadeve demokratične Avstrije, zaradi načela nevmešavanja molči o neomiloševićevski Srbiji. Ji je njen režim bližji? Dolg Kučanu in Jankoviću?
Pomlad napoveduje prihodnost Slovenije ne glede na njeno predsednico!
