Piše: dr. Stane Granda
Ob obletnici plebiscita 23. decembra 1990 bo Nataša Pirc Musar prevzela čast in obveznosti predsednice Republike Slovenije. Oboje zahteva globoko spoštovanje in vdanost državljanov. Izkoriščamo zadnje tedne možnosti za kritiko, ki je po prevzemu najvišje funkcije ne sme več biti. Izjema so žalitve pripadnosti narodu, verska opredelitev in osebna čast, do katere ima vsak državljan temeljno pravico. Kot prva kandidatka za predsednico je zatrdila, da se čuti poklicano za to funkcijo. Glede na njen intelektualni potencial je to mnenje, ki lahko rodi pri mnogih posmeh, pri redkih strah in spoštovanje, saj predpostavlja nekaj nadnaravnega.
Njena energija, samozavest, predvsem pa meni nedosegljiva deloholičnost navdušujejo. Tudi ljubezen do motociklizma. Žal pa očitno ne zmore krotiti jezika, ki prehiteva misli. Pljuvanje po aktualnem predsedniku, in to z očitanjem, da premalo govori, se ji je že maščevalo. Nazadnje ob komentiranju položaja slovenske manjšine na Koroškem, ki predstavlja srce slovenstva. Na tem mestu naj omenimo, da je obiskala naše tržaške rojake, ki so v zgodovini predstavljali denarnico naših prednikov. Svoji k svojim, bi rekli do I. svetovne vojne!
Kot predsedniška kandidatka se je sklicevala predvsem na človekove pravice, ki izhajajo iz njegovega dostojanstva in enkratnosti. Hkrati se je sklicevala na podporo dveh nekdanjih predsednikov. Prvi ni nikoli skrival svojega negativnega odnosa do slovenske države in demokracije. Do vratu in še čez je že od otroštva, ko je popisoval otroke, ki obiskujejo verouk, vpleten v represivna dejanja nekdanjega totalitarnega režima. Če ne bi bilo strahotnega sejanja nestrpnosti, ki se izrojeva v demonizacijo opozicije, ki je srčika demokracije, bi ta dejanja v preteklosti relativizirali s časom in prostorom kot tudi dejstvo, da mora vsak imeti možnost, da svoje napake v preteklosti odpravi in popravi. Milan Kučan vse samo še stopnjuje.
Danilo Türk je bil mogoče dober profesor. Kot državnik je bil katastrofa. Star nemški pregovor pravi, da trije univerzitetni profesorji na oblasti lahko uničijo državo. Danilo Türk je to nameraval sam, zato mu državljani niso podelili drugega mandata. Izjavo o povojnih pobojih je podkrepil še z visokim odlikovanjem Ertlu, ki je hotel zadušiti slovensko demokracijo. Sklicevanje prihodnje predsednice Slovenije na njiju me ne spravlja v začudenje, ampak napolnjuje z najglobljim strahom. Tudi zato kot aktivni udeleženec vojne za Slovenijo ne bom prevzel spominske medalje ob 30-letnici slovenske države. Ta ni taka, za kar sem bil pripravljen žrtvovati življenje. Toliko samospoštovanja še zmorem.
Nataša Pirc Musar ni bila predsedniška kandidatka vladajoče pozicije. V predvolilnih soočanjih jo je njen kandidat polival z golidami gnoja. Očitali so ji je bogastvo kriminalnega izvora, celo onega, ki je na deset tisoče Slovencev pahnil v revščino in človeka nedostojnega življenja. Namesto da bi jih kot samooklicana prva borka za človekove pravice in neodvisna kandidatka odklonila, jih je sprejela med podpornike drugega kroga volitev. Še več. Predsednik koalicijske vlade je javno nekajkrat izjavil, da bodo uporabili vsa sredstva, da predstavnik opozicije ne bo zmagal. Kaj so vsa sredstva vlade, še zlasti take, ki se spogleduje s totalitarizmom, ji ni neznano. Namesto da bi javno protestirala zoper grozljivo antidemokratično izjavo, ji ni samo pritegnila, ampak potencirala demonizacijo opozicije, zlasti prejšnje vlade onkraj meja okusa in za politiko še sprejemljive meje laži. Govorjenje o zaplinjevanju Ljubljančanov je prostaštvo brez primere. So naši policaji zločinci na ukaz? Zakaj odgovornih ne procesira? Povzdigovanje mirnosti demonstrantov, ki so naju z vnukom maltretirali v avtu pred protestantsko cerkvijo, ker sva pozabila sneti maske, je na otroku pustilo hude posledice. Zakaj lažete? Zakaj tako malo cenite otroke? Smo za vas, ker nismo iz vašega kroga in smo vsak petek trepetali ob razgrajanju in tuljenju pred hišo, drugorazredni? Ali tako malo daste na svojo poklicno čast? Vam slovenski državljani – nimate glasov večine, le okoli četrtino – tako malo pomenijo? Naj emigriramo, da bomo varni pred vašimi miroljubnimi nasilneži? Kje je, prihodnja gospa predsednica, vaša osebna čast? Prezirate resnico? Vzgojen sem bi v geslu: Ljubi pravico nad vse, resnice pa nikjer, niti pa prestolu ne zataji!
Vaš odnos do večstrankarstva – temelja demokracije, smisla in prvega pogoja osamosvojitve, ki ste ga izkazali z demoniziranjem opozicije, je zaskrbljiv. Namesto da bi bili njen prvi varuh in zaščitnik, kar je vaša obveza in sveta dolžnost kot predsednice demokratične države, se ji želite povzpeti na glavo, ko jo vladajoči potapljajo. Ste se sposobni umiriti, nekaj sekund molčati in razmišljati? Kaj pravzaprav počenjate? Kam to pelje Slovenijo? So to vrednote, katerih branjenje toliko razglašate?
Češnja na torti vaše volilne zmage je vaš odnos do Muzeja slovenske osamosvojitve. Odpovedujete se mu, ker naj bi poveličeval slovenstvo in demokracijo. Muzeji načelno niso zaradi znanosti, ampak da seznanjajo ljudi na njeni podlagi podano preteklost na njim dojemljiv način. So izraz humanosti in v konkretnem primeru domoljubja, ki je hrbtenica občutka pripadnosti državi. Tudi njen ponos in sporočilo! Kot prihodnja predsednica se temu odpovedujete. Potrjujete, da se trudite sporočiti državljanom, da ste hoteli postati predsednica samo za to, da bi zaščitili tranzicijo nekdanjega družbenega kapitala v zasebne interese. Izrabili ste hibo dela slovenskih volivcev, ki se udinjajo bogatim, ko so Janković, Golob in sedaj tudi vi! Očitno so vaša načela in človekove pravice denar!
Dixit et salvavi animam meam!
