Piše: dr. Andreja Valič Zver
Običajno nas vsako leto marca razveseljujejo zvoki znane Avsenikove melodije. Mnogi jo poslušajo v živo, saj jih premami čar Planice, njenih letalnic, skakalnic in drugih športnih objektov, pa tudi zanosnega navijaškega vzdušja in veselega druženja. Dandanašnji še večje množice gledajo planiške prireditve pred televizijskimi sprejemniki. Planica je pač praznik in v slovenskih srcih že dolga desetletja valovi ponos na “formulo 1” skakalnega in letalnega športa, ki se odvija na zahodnem robu slovenskega ozemlja in blagodejno utrjuje našo narodno identiteto. Ponos je še mnogo večji, če kdo od naših športnikov premakne športne meje ali se zavihti na zmagovalni oder. Tedaj se visoko vzdignejo slovenske zastave, Planica pa drhti v športni ekstazi, kakršno lahko doživiš le pod Poncami.
Ko razmišljam o Planici, se mi utrinjajo spomini na vrhunske dosežke naših in tujih matadorjev, pa tudi na obiske doline pod Poncami vse od najzgodnejših otroških let. Ne le s starši, ki so pripovedovali o svojih mladostnih obiskih planiških prireditev, ko je še vozila – po volji povojnih oblasti uničena – t. i. Rudolfova železnica od Jesenic proti Trbižu. Šolske ekskurzije gorenjskih in drugih osnovnošolcev ter dijakov na planiške polete so bile “zvezda stalnica” športnih dni. Opremljene s sadnimi sokovi in sendviči so nas brezštevilni avtobusi vozili v Planico, kjer smo navijali za “naše”, pa tudi druge pogumne fante, ki so drveli po ledeni smučini in večinoma srečno pristali na neskončno strmem doskočišču stare Bloudkove skakalnice. Zdelo se nam je, da so superjunaki z drugega planeta, kjer ni prostora za napake, cincanje ali, bognedaj, strah.
Z odraščanjem prihajajo tudi spoznanja. Žal tudi o športnikih iz skakalne druščine, ki so v nesrečnem iskanju skrajnih adrenalinskih meja odtavali v alkoholne in druge omame. Pa o Planici, ki se je iz ponosa slovenskega športa in snežene lepotice v toku let spremenila v zanemarjeno starko. Pa o spregi povojne slovenske politike in “koritniških” športnih funkcionarjev, ki so se vsako leto hodili sončit in fotografirat v iztek vedno bolj betežne planiške skakalne konstrukcije. Leta so minevala. Slovenija si je izbojevala neodvisnost, suverenost in samostojnost, eden od stebrov njenega nacionalnega ponosa – planiške skakalnice – pa so vsem prazno donečim besedam navkljub sramotno propadale, dokler ni vajeti v svoje roke v okviru prve vlade Janeza Janše prevzel minister za šolstvo in šport Milan Zver. Seveda boste porekli, pa kaj vedno znova “težiš” in pišeš o tej zgodbi, ki je že zdavnaj passé.
Janez Janša in Milan Zver
Prav zato, ker je vsako leto znova ob planiškem prazniku, kakršen se nam obeta v letošnjem letu, pozabljeno in namerno prezrto njegovo prizadevanje za obnovo Planice in graditev sodobnega Nordijskega centra Planica. Neverjetno, kako mizerni so poskusi ljudi, ki so ob projektiranju, graditvi in delovanju novega športnega centra v Planici zgolj dobro zaslužili. In še služijo. Znajo pa prezreti dejstvo, katera ekipa je v resnici zaslužna za fantastični športni center, kakršnemu ni para v svetu. Pa še enkrat ponovimo “kruta dejstva”: Prva Janševa vlada je Nordijski center Planica uvrstila v nacionalni razvojni program in poskrbela še za potrebna evropska sredstva. Kar pa je morda še pomembneje: Zver je osebno prepričal lastnike zemljišč, da so prodali svojo zemljo za graditev centra. Na sestankih so lastniki zemljišč poudarjali, da “Kocijančiču in njegovim zemlje ne dajo”. Jasno nezaupanje torej nekdanjemu voditelju slovenskih komunistov.
Kocijančič: Brez ministra Zvera ne bi bilo Nordijskega centra Planica
Pokojni Kocijančič je vendarle premogel toliko časti, da je večkrat priznal, da brez ministra Zvera ne bi bilo sodobnega Nordijskega centra Planica. Nisem prepričana, da se tega nespornega dejstva najrazličnejši “planiški priskledniki” zavedajo oziroma ga sploh poznajo. Pa ne gre za pripenjanje medalj na prsi, ampak za preprosto priznanje človeku, ki se je trudil za skupno dobro, kar Planica že od nekdaj predstavlja. Naše skupno dobro, kjer vsaj za kratek trenutek vsako leto marca v sončnem objemu gora pozabimo, da smo narod, ki raje kritizira kot pohvali. Žal smo tudi zaradi tega v vedno temnejši evropski senci.
