Piše: Vinko Vasle
Obupan sem, zmeden in prestrašen. Zadnja Tarča javne hiše RTV se je zelo približala resnici o vseh nezakonitostih, ki jih pod prisilo diktatorja počenjajo v njegovi kleti. Vem, da ne manjka veliko, ko bo res vse razkrito in ko se bodo začele represalije ponosnih naslednikov komunistov nad nami, ki smo v resnici neprostovoljno, prisilno kot mobiliziranci morali pisati tvite, kot nam je bilo zaukazano. Srh me je spreletaval ob ostrih resnicah, ki jih je v tej oddaji izrekla naša znana odvetnica Nataša Pirc Musar. Ob tem sem se najprej spomnil na obletnico razkritja Hude jame, potem pa na njihovo temeljno geslo in programsko usmeritev »še premalo smo jih pobili!«.
Sam sodim v večinski del prisilnih, lahko rečem suženjskih tviterašev, ki jih generalštab diktatorja izsiljuje s tem ali onim in prisiljuje k tem ogabnim ravnanjem na tviterju. Res je, da je med nami nekaj takšnih, ki to počenjajo iz fanatizma, še več pa onih, ki to delajo zaradi velikih materialno-finančnih koristi. Poznam primer privilegiranega diktatorjevega tviteraša, ki si je v teh težkih covidnih časih kupil motorno kolo iz izkupička od plačanih tvitov, neka druga tviterašica pa si je na ta račun dala povečati prsi. A nismo vsi te sreče. Mobiliziranci se moramo zadovoljiti z drobižem, pa še tega nam odvzamejo, če posebna komisija generalštaba diktatorja za globalne kletne tvite meni, da nekdo poslanstva ne uresničuje. Naj opišem samo nekaj grozot iz včerajšnjega delovnega dne.
Mobiliziranci se moramo v kleti javiti ob peti uri petnajst minut, ker morajo prvi nasilni tviti biti objavljeni natanko ob šesti uri zjutraj. Privilegiranci pridejo v klet ob osmi uri, kofetkajo do devete in potem počasi začnejo z delom. Na dan, ki ga opisujem, je bila moja norma: 132 tvitov proti Tanji Fajon, 225 tako imenovanih historičnih tvitov o krvavi zgodovini ponosnih naslednikov komunistov, 78 diskreditacijskih tvitov proti Marjanu Šarcu – v glavnem, skupna norma je bila 2.456 tvitov v šetnajsturnem delavniku.
Ker je bil moj prvi tvit objavljen šele pol minute po šesti uri zjutraj, so nadzornega klerikalnega domobranskega biriča v moji skupini iz generalštaba diktatorja obvestili, da mi ta dan ne pripadata pet minutni odmor in žemlja. Malo čez osmo so prišla natančna navodila, kaj moramo pospešeno pisati o ustavnem sodniku Roku Čeferinu. Recimo, da je zlorabil svojo funkcijo. Bilo mi je hudo, ko sem to pisal, ker Čeferinu se je zgodila pomota, kot je prisegel predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez, podprl ga je pa tudi Čeferin. Malo kasneje je bilo treba objaviti, da Čeferin spisa, o katerem je odločal, sploh ni prebral. To je sicer res, a se zgodi še boljšim. Prebrati v istem dnevu dva spisa in se odločiti je zagotovo silovit umsko pravni napor. Na bruhanje mi je šlo, ko sem to pisal. Kolegu levo od sebe sem omenil, da nikjer v ustavi ne piše, da se ustavni sodnik ne sme zmotiti. Prijavil me je biriču in za ta dan mi je bilo odvzeto nadomestilo 0,02 centa na tvit. Nisem vedel, da je tip v resnici špijon diktatorjevega generalštaba.
Potem je prišlo navodilo, da je treba jasno povedati, da bi se Čeferin iz primera moral izločiti (157 tvitov), in potem napisati še 120 tvitov, da sta neizločanje praksa in pravilo na ustavnem sodišču in da ne gre za osamljen primer. Čeprav mi je bilo pri srcu hudo to napisati, sem požrl ponos, čeprav je vsakemu oslu jasno, da če je nekaj pravilo, s tem ne more biti nič narobe. Ker je birič ocenil, da sem to relativno dobro opravil, sem lahko šel lulat.
Popoldne smo se tri ure ukvarjali z napadi na kakor lažnive levičarske medije. Dobili smo aktualni seznam laži, ki so jih mediji objavili tisti dan, in vse to me je stalo pisanja 386 tvitov, v katerih je bilo nujno treba uporabiti vokabular – barabe lažnive, gnide komunistične, Kučanovi pudli in podobno. Tega zadnjega nisem uporabil in sem bil prisiljen delati sedem nadur.
Jutri so glavna tema prirejeni javni razpisi v zvezi s podelitvijo koncesije Stojanu Petriču. Ne vem, ali bom zmogel …
