Piše: Vinko Vasle
Da literatura ni nujno zgolj fikcija, nam v teh dneh in tednih priča Robert Golob, ki se je čez noč iz hladnega trgovca z elektriko spremenil v prvega narcisa države. Oscar Wilde sicer Goloba ni poznal, je pa že takrat predvideval, da so ljudje, ki so za lastno lepoto in pomembnost pripravljeni storiti vse, tudi najbolj nora dejanja. In Robert Golob, slovenski Dorian Gray, je to tudi storil – sestopil je iz elektrike v politiko.
A na kakšen način utemeljiti odrešeniško vlogo Roberta Goloba v slovenski politiki? Pristopov je več: obče filozofski, psevdoekonomistični in psihiatrični. Pri čemer štejejo tudi mnenja, kot tisto moje sosede, ki je rekla “lep je, a dvakrat na leto bi si lahko lase opral”. Osebno tudi menim, da je Golob super. Ne ve, kaj govori in ko pove, ne ve, kaj je govoril. To je že po definiciji znamenje odličnega levega politika.
Nekatere psihološke teorije pravijo, da je narcisizem osebnostna motnja, za Goloba pa preučevalci dodajajo, da je med genijem in norcem samo korak. Vendar je treba upoštevati, da se Golobu to ni zgodilo kar tako. Če bi meni dohodek iz 18.000 evrov neto na mesec čez noč padel na približno 5 tisoč, bi se mi tudi utrgalo. Že prehod iz plače v pokojnino me je skoraj pokončal. Nekateri bi storili samomor, a Golob se je odločil, da si ne bo mazal rok s samim seboj in bo šel na politični vrh. Golob je to storil rahlo frojdovsko, da se maščuje tistim, ki mu niso podaljšali genialnega mandata v Gen-I in v duševni stiski so zato njegove politične misli nekaj novega, nekaj, kar še nismo ne videli in ne slišali. V zgodovini podobnih osebkov ne manjka, je pa eden začel v neki minhenski pivnici. Podobno Golob tudi orisuje svojo politični program, ki ne bo ne lev in ne desen in nič od tega, ampak nekaj nerazumljivo genialnega. Za svoje Žide je pa razglasil fašiste.
Šarec z dolgimi lasmi
Inavguracija njegovega političnega programa se po mestu, kjer se je primerila, imenuje “mariborska noč dolgih norosti”. Nasploh je v Mariboru govoril takšne politične novosti in modrosti, ki so res utemeljevale njegov filozofski pristop k politiki – ko gremo v neznano, ni nič znanega in ko pridemo tja, ne vemo, kje smo in kje smo bili. Od tod zlohotna trditev onega Borisa Tomašiča, ki ne mara butcev, da je Golob samo Šarec z dolgimi lasmi. A v tem je čar napredka politične misli Roberta Goloba v primerjavi s Šarcem. Med drugim je ekonomistični mislec, kar zanika namigovanja, da je bil zgolj trgovec z elektriko v stilu poceni kupim, drago prodam.
Robert Golob tke, ali pa kvačka politično usmeritev, ki bo liberalno desna in levo konservativna. Ali kot bi rekli domobranci – dela nekaj takšnega, kot je leseno železo. Temu je še najbližji pojem prakomunizma v stilu – Indijanci lovijo bizona, ki je načeloma last vseh. Ko ga ulovijo, pa enim po njihovih potrebah, drugim pa, kar ostane. V tem smislu je treba razumeti Golobovo govorjenje o vrednotah, spoštovanju, poštenju, in denarju, kar nas že približa k temu, da bi mogoče Goloba lahko razumeli. A ker je politični inovator, ni nujno, da ga tudi razumemo – on bo živi laboratorij, če pride na oblast. Kot so to bili to na primer Edvard Kardelj in njegovi pajdaši in čeprav se je takrat slabo končalo, ni nujno, da se tudi Golobu zalomi. Ali, če poenostavim, če smo preživeli komunizem in Marjana Šarca, bomo tudi Goloba. Ni pa nujno – žrtve so vedno potrebne, ko gre za revolucionarne napredke in če se kdo s tem ne bi strinjal – recimo domobranci in desničarji – nas to ne bo zaustavilo, čeprav po Golobovo v njegovem sistemu ne bo sodišč, policije in tožilcev. Saj uradno tega tudi leta 1945 ni bilo, pa smo se jih v glavnem rešili.
