Piše: Peter Marko Tase
V nedeljo, petnajstega avgusta, so talibanski uporniki vstopili v afganistansko prestolnico Kabul, potem ko so hitro udarili in izvedli osredotočen udarec proti ostankom afganistanske nacionalne vojske in prevzeli nadzor nad zunanjim obodom mednarodnega letališča v Kabulu.
Vlada Združenih držav Amerike je s helikopterjem takoj evakuirala svoje diplomate veleposlaništva, medtem ko je približno 20 tisoč do 40 tisoč ameriških državljanov ostalo zapuščenih za sovražnikovimi linijami v Afganistanu in zdaj skušajo najti zavetje v Heratu, Kandaharju, Jalalabadu, Mazar-i-Sharifu. Talibanska vojaška ofenziva v slogu bliskovite vojne odpira spomin na napake predsednika Geralda Forda aprila 1975, s čimer je Kabul postal Saigon predsednika Bidna.
Padec Afganistana nazaj v roke talibanom je največja katastrofa v ameriški zgodovini, z vojaškega vidika pa je bila neizsiljena napaka, zato mora predsednik Biden prevzeti odgovornost za podcenjevanje in ignoriranje priporočil Pentagona in obveščevalnih agencij ZDA. Takšna kaotična situacija se nikoli ne bi zgodila pod vodstvom predsednika Donalda J. Trumpa.
Pomanjkanje vodstva, poguma in odločnosti predsednika Bidna bo zagotovo madež na ameriški dediščini in bo vplivalo na oblikovanje njene zunanje politike v prihodnjih desetletjih. To, kar se zdaj dogaja v osrednji Aziji, se ne bi smelo nikoli zgoditi. Zdaj so kot pomoč pri evakuacijah poslali večje število ameriških vojakov, saj je hitro napredovanje talibanov povzročilo velik kaos v Kabulu, oblikovalce politike v Beli hiši pa so spravili na kolena.
Zanemarili terorizem
Na žalost je treba oceniti, da se Bidnova administracija raje osredotoča na vprašanja, kot so podnebne spremembe in kritična teorija rase, to pa je imelo veliko vlogo pri neuspehu ameriške vojske v Afganistanu. Beli hiši se ni uspelo umakniti iz Afganistana in je prezrla zunanjepolitična vprašanja, namesto tega so se osredotočili na trivialna notranja vprašanja. Šibko ameriško vodstvo vedno škoduje ameriški varnosti in ogroža strategijo zunanje politike ZDA. Z nedavnim fiaskom v Afganistanu je predsednik Joe Biden izgubil zaupanje med evropskimi zavezniki, pripravil je razmere za povečanje možnosti terorističnih napadov tako v Evropi kot onstran Atlantika; ZDA so izpadle kot sila v zatonu, za nameček pa zdaj grozi še nova migrantska kriza v Evropi. Sicer pa od Slovenije in Madžarske lahko Washington hitro povzame učinkovite tehnike, ki se uporabljajo pri omejevanju in blaženju nezakonitih prehodov meje, in jih uporabi pri pri zadrževanju sumljivih priseljencev, ki prečkajo mejo z Mehiko.
Žalostno je, da je predsednik Biden v bistvu zanemaril svetovni oder in vojno s terorizmom, medtem ko je zagovarjal pobude za podnebne spremembe, in je njegov posebni odposlanec za podnebje in nekdanji državni sekretar John Kerry s svojim zasebnim letalom letos izpustil že 30-krat večjo količino ogljika, kot jo odda tipično osebno vozilo na leto.
Padec Kabula je utelešenje Bidnove šibkosti
Pentagon je Belo hišo večkrat opozoril na operativno sposobnost talibanov, da v nekaj dneh zavzamejo Kabul, vendar se je Biden odločil, da umakne taktično podporo ameriških letalskih sil afganistanskim oboroženim silam, lokalnim oboroženim silam, ki so bila zadolžene za zajezitev širjenja terorističnih skupin, ni pa zagotovil nobene obveščevalne podpore. To je pripomoglo k porazu afganistanske vojske, ki bi lahko preprečila talibanom in Al-Kaidi, da prevzame oblast nad Afganistanom.
Odgovornost za zmago talibanov nosi predsednik Biden in padec Kabula je živo utelešenje Bidnove šibkosti, njegove geopolitične napake v Afganistanu pa so najhujše v ameriški zgodovini od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kabul je postal bitka pri Dunkirku z grdim koncem.
