Piše: Jože Biščak
Najbrž ni nikogar med vami, ki ne bi ob odhodu iz trgovine opazil, da je denarnica vse tanjša. Res je. Vsakodnevne dobrine so vse dražje, čeprav nas uradna (vladna) statistika prepričuje, da inflacija sploh ni tako visoka (decembra je bila 1,9-odstotna na letni ravni). Komu torej verjeti: ali svojim očem ali oblasti? Če ne živite ravno v vzporednem svetu, boste odgovorili, da verjamete tistemu, kar vidite in občutite sami. Prav je tako. Naslednje vprašanje, ki se postavi, je: kdo je kriv, da so osnovne življenjske potrebščine iz dneva v dan dražje?
Najbrž se boste spomnili, kako je Golobova vlada spomladi 2023 sporočila, da pohlepni trgovci z oderuškimi maržami kujejo dobičke in da bodo oni s spremljanjem cen razkrili, da so za vse dražja živila pravzaprav krive pohlepne trgovske verige. Hladna vojna proti trgovcem (in podjetnikom nasploh) se je lahko začela. Ljudi sploh ni bilo treba pretirano prepričevati, da gre za izkoriščevalska podjetja, ki bogatijo na račun vse revnejših potrošnikov. To je bila tipična tako imenovana taktika rdečega sléda, ki pomeni preusmerjanje pozornosti. In deluje. Vedno znova.
Dokaz so bojkoti ali napovedani bojkoti trgovin, ki so se v zadnjih dneh razširili po državah, ki so bile nekdaj del vzhodnega bloka s centralno-planskim gospodarstvom. Njihovo sporočilo je jasno: za višje cene živil so krivi izključno trgovci. Zahtevajo »pravično razporeditev dobička med pridelovalci, trgovci in potrošniki«, pri čemer naj bi jim »pomagala« vlada. Pravzaprav je neverjetno, koliko je v teh krajih po treh desetletjih še vedno socialističnega razmišljanja. V nasprotju z Američani, ki so (po anketi agencije Public Opinion Strategies) prst uperili v washingtonsko administracijo in z veliko večino (73 odstotkov) odgovorili, da je povečanje državne porabe »glavni vzrok« višjih cen (inflacija). To je razumljivo: onkraj luže (še vedno) prisegajo na svobodo (vitka država prinaša blaginjo ljudem), v Sloveniji je desetletna indoktrinacija s tezo, da so za vse tegobe običajnih ljudi krivi zlobni podjetniki, opravila svoje. Ljudje preprosto ne razumejo, da je inflacija pravzaprav prikrit davek, s katerim se povečuje državna poraba, zato je glavni krivec za rast življenjskih stroškov (vse višje cene živil v trgovinah) vlada. Pobudniki bojkota so tako zgrešili pravo tarčo: za visoke cene na policah z živili niso krive trgovske verige, ampak oblast.
Marketi, samopostrežne trgovine in majhne trgovine z živili so na splošno manj donosna podjetja. Stopnje čistega dobička trgovcev (neto marža) so namreč po pravilu enomestne. Gre za ekonomijo obsega: trgovci morajo prodati na milijone drobnih živilskih izdelkov, da sploh pokrijejo stroške, v nasprotju denimo s prodajalcem avtomobilov, ki lahko z nižjo maržo pokrije stroške že z dvema ali s tremi prodanimi avtomobili. Tudi zato je dobiček prodajalcev avtomobilov, četudi gre za 100-krat manjše podjetje, veliko večji od prodajalcev živil. Kje je torej težava?
Najprej kratka učna ura za telebane. Kaj je sploh marža? Marža je razlika v ceni. Gre za razliko med nabavno in prodajno ceno. A nabavna cena ni tista, ki jo trgovec plača proizvajalcu, ampak cena, kamor je treba prišteti vse stroške, razen plačil dobaviteljem za blago. Pravimo ji tudi bruto marža. Marža se pogosto meša z rabatom, ki je delež trgovca v nabavni ceni. Vendar je rabat stvar dogovora med dobaviteljem in trgovcem. Največji delež maloprodajne cene izdelka, ki ga kupimo v trgovini, niso stroški, ki jih imata proizvajalec (dobavitelj) in trgovec, ampak stroški, ki jih povzroča država: različni davki, dajatve, trošarine in prispevki, ki so rezultat škodljivih vladnih politik. Te povzročajo višje cene v celotni dobavni verigi. Zato so organizatorji bojkota povsem zgrešili tarčo, njihove puščice bi morale biti usmerjene v vlado.
