3.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 18 oktobra, 2021

Opazke po blejskem strateškem forumu

Piše: dr. Dimitrij Rupel

Ni skrivnost, da je bil Blejski strateški forum ustanovljen v času prve Janševe vlade (2004–2008) in da se je zanj po svojih močeh (kot zunanji minister) prizadeval tudi pisec teh vrstic. Odločitev o ustanovitvi je padla poleti leta 2005 v čolnu sredi blejskega jezera. Potem ko smo leto pred tem dosegli dva poglavitna državna cilja (članstvo v Natu in v EU), je logično sledilo utrjevanje državne identitete/suverenosti in diplomatsko osvajanje evroatlantskega pa še kakšnega drugega sveta. Leta 2005 smo namreč vodili Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, ministrova potovanja in posvetovanja pa so segala tudi k državam evropske južne in vzhodne soseščine (European Neighbourhood Policy – ENP): od Zahodnega Balkana do “cvetličnih revolucij” (Gruzija, Ukrajina, Kirgizija) in “zamrznjenih konfliktov” (Gorski Karabah, Pridnjestrje …). Vrhunec slovenske diplomacije je bilo predsedovanje v prvem polletju leta 2008.

Sledil je protivrhunec, ki mu rečejo tudi anti-klimaks. Slovenija se je zapletla v boksarski dvoboj s Hrvaško, pri čemer je zmotno mislila, da ima na svoji strani haaško (ICJ) in sodišče Evropske unije. Slovenski državni funkcionarji so govorili, da bomo potovali s francosko-nemškim vlakom, kar se ni najbolje posrečilo, morda tudi zaradi panike Alenke Bratušek[1] v zvezi z “evropsko trojko”.

Bratušek: Pomembno je, da v državo ne pride trojka. Predsednica vlade, ki opravlja tekoče posle, in predsednica stranke SAB Alenka Bratušek je ob državnem prazniku poudarila, da pred Slovenijo ostajajo še številni izzivi. Pri tem je po njeni oceni pomembno, da država ohrani suverenost in oblasti ne prevzame evropska trojka. “Ker če bi odločitve v državi sprejemala trojka, bi bila država bistveno drugačna. Veliko ljudi bi ostalo brez dela, nižje bi bile pokojnine, šola ne bi bila več brezplačna,” je dejala Bratuškova.[2]

Posebno prizadevni grobarji slovenske diplomacije so bili Alenka Bratušek, Karl Erjavec in Danilo Türk, ki so se izkazali z demonizacijo Janeza Janše, potem pa – resda mimogrede – tudi z zavrnitvijo že izbranega in v državi sprejemnici potrjenega slovenskega veleposlanika v Avstriji (2008) in odstavitvijo generalnega konzula v Trstu (2013) – potem ko je tam deloval samo eno leto. V obeh primerih je šlo za osebo, ki piše tele vrstice. Potem se je zgodila kriza z migranti (2015), ki so jih levičarski mediji imenovali begunci, sledil je brexit (2016), na koncu (2018) pa še komična vlada Marjana Šarca. Omalovažujoči medijski in celo komentarji nekaterih “poznavalcev” ob letošnjem strateškem forumu so razumljivi, saj je dogajanje na Bledu spomnilo na zlato dobo slovenske diplomacije (1991–2008) in na spodrsljaje boksarskih in komičnih vlad (2009–2012, 2014–2018). Najbolj komično je to, da vsevprek kritizirajo “suvereniste”, torej tisto politiko, ki jo je kot plemenito in odrešilno razglašala gospa Bratuškova.

 

Kaj se je torej zgodilo na Bledu?
Forum se je začel s predsedniki in nekaterimi drugimi najvišjimi predstavniki evropske politike – Andrejem Babišem (Češka), Eduardom Hegrom (Slovaška), Janezom Janšo, Charlesom Michelom (EU), Kyriakosom Mitsotakisom (Grčija), Mateuszom Morawieckim (Poljska), Viktorjem Orbanom (Madžarska), Pietrom Parolinom (Sveti sedež), Davidom Sassolijem (EU), Dubravko Šuica (EU) in Aleksandrom Vučićem (Srbija). Njihov pogovor je vodil Marko Balažic, večino časa pa so posvetili evropski politiki v zvezi z migracijami in širitvi EU na Zahodni Balkan. Pri migracijah so trčili predsednik Evropskega parlamenta iz vrst italijanske Levice, predsednika grške in madžarske vlade. Italijan je apeliral na solidarnost, druga dva sta izražala zadržke, pri čemer je bil najostrejši Orban, ki je opozarjal na islamski element prihodnjih valov migrantov. Parovel je opozoril na nujnost prepoznavanja evropskih vrednot, med katerimi je – logično – izpostavil krščanstvo. Janša je vprašanje vključevanja Zahodnega Balkana v EU definiral kot prihodnost Evropske unije, čustven nastop pa je imel srbski predsednik, ki je po eni strani priznaval, da je življenje v EU najboljše, po drugi strani pa je EU tudi ostro kritiziral. V popoldanskih nastopih voditeljev Albanije, Bolgarije, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Hrvaške, Kosovega, Makedonije, Slovenije in visokega predstavnika za BiH Schmidta je bilo sporočilo jasno in urgentno: EU mora vključiti Zahodni Balkan in razširiti schengensko področje; bilo pa je izrečenih tudi nekaj opozoril glede širitve s t. i. “velikim treskom”: vključitev ne more biti brezpogojna.

Blejski strateški forum 2021. Panel voditeljev z naslovom Prihodnost Evrope – stati in obstati. Češki premier Andrej Babiš, madžarski premier Viktor Orbán in slovaški premier Eduard Heger. (Foto: STA)

Vsebino panela “nekdanjih voditeljev” (Elmar Brok, Mikulaš Dzurinda, Andreas Kohl, Ana Palacio, Lojze Peterle, Jacques Rupnik, Mirek Topolanek), ki sem ga “blažil” (moderiral) pisec teh vrstic, sem v začetku označil s prvimi črkami abecede (ABCD), s katerimi se začenjajo: Afganistan, Balkan, covid 19 in demokracija. Glede na okoliščino, da so mnogi doživljali dramatične spremembe ob koncu hladne vojne, je bila razprava zanimiva tudi z dokumentarnega oz. pričevalskega vidika. Nekateri so nadaljevali teme iz prvega panela (migracije, širitev EU), drugi so opozarjali na bruseljsko nerazumevanje problemov nekdanjih komunističnih držav.

Zgodnji večer smo preživeli na blejskem gradu s pogledom na romantični otok in Triglav, za katerim je s posebnimi svetlobnimi in barvnimi učinki zahajalo sonce. Morawiecki mi je povedal, da je poljska disciplinska komisija vrhovnega sodišča (ki jo obsojajo v Bruslju) natančna kopija španske ureditve, vendar Špancev nihče ne obsoja. Kohl pa je razložil zadržanost avstrijskega kanclerja Kurza, ki jo je skupaj z Janševimi napovedmi glede sprejemanja migrantov iz Afganistana kritiziral luksemburški zunanji minister Asselborn: v Avstriji imajo trenutno 44 tisoč Afganistancev, ki sodijo v skupino najmanj prilagodljivih priseljencev: evropska oz. avstrijska pravila in merila sprejemajo počasi in z velikimi težavami.

Ponekod so blejski forum imenovali “vzhodni Davos”, v nekaterih – bolj levičarskih – krogih pa (brez posebne osnove) trdijo, da Slovenija nima nič skupnega s srednjeevropskimi/višegrajskimi državami. Pravijo, da je nekoč potovala z nemško-francoskim vlakom, zdaj pa se v napačno smer vozi po srednjeevropskih tirih, za katere so značilni populizem, suverenizem, neliberalnost, tako rekoč diktatura in celo fašizem. Jože Pučnik bi o tem rekel: Pa nikome ništa!

 

 

[1] Gre za osebo, ki je samo sebe predlagala za komisarko Evropske unije, nakar je jeseni 2014 – kot je bila dolga in široka – pogrnila na zaslišanju v Evropskem parlamentu. Njeno usodo je s kandidaturo za generalnega sekretarja OZN leta 2016 – ko je bil zavrnjen – še bolj tragično ponovil Danilo Türk. Poleg drugih razlogov je bil za neuspehe kriv tudi vse slabši mednarodni ugled Slovenije.

[2] B. J., 25. junij 2014 ob 10:51, Ljubljana – MMC RTV SLO, STA.

Zadnje novice

Sorodne vsebine