Piše: dr. Damjan Prelovšek
Čas je, da se vprašamo, kaj so nam prinesli dogodki ob 150. obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika. Na področju razstavnih aktivnosti prav gotovo nič novega, česar ne bi vedeli že od obeh velikih monografskih razstav v Parizu leta 1986 in deset let pozneje v Pragi. Vse razstave so ostale brez kataloga, kar priča o njihovi nepomembnosti. Tudi občinstvo s Plečnikovim letom ni imelo posebnega veselja, saj ni imelo priložnosti občudovati mojstrovih izvirnih stvaritev.
Teh je bilo v Mestnem muzeju samo za vzorec. Videti je bilo sicer mogoče nekaj njegovih načrtov in risb, kar pa je veliko premalo, da bi lahko pripomoglo k širšemu zanimanju za Plečnika. V njegovem dunajskem in praškem opusu tudi ni bilo mogoče zaslediti nobene novejše fotografije, ki bi dokumentirala sedanje stanje. Kje tiči vzrok zamujene priložnosti? V prvi vrsti gre zasluga odgovornim na ministrstvu za kulturo in mestnim oblastem, ki so organizacijo prireditev poverili skupini amaterjev in diletantov v prepričanju, da lahko laično občinstvo prinese k poznavanju Plečnika čisto nov svež pogled. Pred znanostjo je torej zmagalo načelo samoupravnega socializma. Lahko trdim, da večina izbrancev celo ne pozna mnogih Plečnikovih del doma in v tujini, niti ni seznanjena z obstoječo strokovno literaturo. Takim ljudem, ki o Plečniku ne vedo skoraj nič, je novo vse, kar drugi že dolgo vemo. Pod tem geslom so potekale vse prireditve, ki so jih nekritično spremljale pohvale v naših medijih. Smo torej družba, ki prezira resno raziskovalno delo. Drugi vzrok pa je v zavisti dela mlajše generacije »plečnikologov«, ki zdaj, ko je Plečnik nenadoma postal popularen v tujini, skušajo pomesti s svojimi predhodniki in se brez znanja preriniti na njihovo mesto. Sam se s Plečnikom ukvarjam že dobrega pol stoletja, vendar sega damnatio memoriae celo tako daleč, da so s seznama Plečnikovih del izpustili celo stavbo z vrtom, v kateri živim, čeprav gre za enega najpomembnejših interjerjev in vrtnih ureditev, takoj za urejanjem Praškega gradu. Veliko o dejanski bedi duha pove že to, da so osrednjo razstavo v Mestnem muzeju zaupali arhitektki Nini Grabar, ki o Plečniku doslej še nikoli ni ničesar napisala in se povrh vsega sprašuje, kakšno slogovno nalepko naj bi mu dali. V zaključnem oddelku svoje razstave je med laiki o tem vprašanju razpisala celo neke vrste natečaj. Ni mi jasno, po kakšnem naključju se je med njimi zašel tudi poznavalec Plečnika prof. Ákos Moravanszky s züriške ETH, verjetno po pregovoru, da tudi slepa kura včasih zrno najde. Dandanes torej vemo o našem arhitektu manj, kot smo o njem vedeli ob obeh omenjenih monografskih razstavah v davnih osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja.
Predvsem pa ne poznamo Plečnikovih kompozicijskih načel, ki si jih je pridobil še v času šolanja na Dunaju in jih nato vse življenje izpopolnjeval. Že pred dobrimi tridesetimi leti je bilo jasno zapisano, da Teorija o oblačenju Nemca Gottfrieda Semperja predstavlja hrbtenico Plečnikovega ustvarjanja. Danes smo to očitno čisto pozabili. Mogoče je le dvoje: ali smo se tedaj motili ali pa smo postali popolni ignoranti in ne verjamemo ničemur več, kar je mogoče ugotoviti s študijem dunajskega okolja, iz katerega je izšel. Plečnik je bil ob prihodu v cesarsko prestolnico premalo strokovno izobražen, da bi lahko resno nasprotoval kateremukoli delu Semperjeve teorije, ki jo je propagiral njegov učitelj Otto Wagner. Pomagala mu je, da je umetniško dozorel in v dialogu s svojim učiteljem postopoma razvil lasten arhitekturni jezik kot antitezo njegovega. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so bile v Evropi znova v ospredju temeljne arhitekturne teme, ki jih je Plečnik reševal z izjemno domiselnostjo. Začetek vsega naj bi bila umetna obrt, iz katere naj bi se s preoblikovanjem v trajna gradiva razvila monumentalna arhitektura. Ker Semper trdi, da je celotna zgodovina arhitekture rodila le dvoje izvirnih slogov, grško antiko in srednjeveško gotiko, se je Plečnik držal njegovega nasveta, da je le prva sposobna preživetja v sodobni čas. Njegova veličina je zato predvsem v modernizaciji klasičnih arhitekturnih oblik, ki jim je dodal svoj ritem, proporcije, smisel za plastične vrednote in jih uporabljal v drugačnih kontekstih. Kratko rečeno, Plečnikov prispevek k svetovni arhitekturi je prvenstveno v izvirnem načinu spreminjanja obstoječih oblik in ne toliko v oblikah samih. To pa je vrednota, ki nikoli ne zastara. Vsakršno drugačno razglabljanje o njegovem slogu kaže le popolno nerazumevanje Plečnikove arhitekture. V jubilejnem letu nismo prišli niti do tega spoznanja.
