Piše: Miran Černec
»Le kdor tvega iti predaleč, bo vedel, kako daleč lahko gre,« je nekoč zapisal pesnik T. S. Eliot.
Hvaležni smo za to trohico navdiha, zato tokrat nekaj besed o tveganju ter njegovih želenih in neželenih učinkih. Tveganje, kakor nas uči SSKJ, je dejavnost, ob kateri se za dosego cilja zavestno izpostavimo nevarnosti, odpovemo varnosti, stopimo iz cone udobja ipd. Vsi ljudje na neki način tvegamo oz. smo prisiljeni v tveganje od trenutka, ko smo se rodili.
Nobenih zagotovil ni v teh naših življenjih, nihče nam ne dolguje niti sreče, niti ljubezni, niti blaginje, niti boljše in pravične družbe – vse to je tam zunaj za tiste, ki tvegajo. A ko zasledujemo svoj cilj, ko v naših dušah vidimo stvari, ki bi lahko bile, pa jih zmoremo v resničnost priklicati le s tveganjem, se moramo vprašati, kolikšen delček sebe smo pripravljeni zastaviti za to. Smo pripravljeni iti do konca? Tudi če smo, nas mnogi primeri, od neuspelih kmečkih puntov do ponesrečenih alpinistov in voznikov Formule 1, žal učijo, da voljnost tvegati ni nujno zagotovilo za uspeh. A na drugi strani najdemo v evropski preteklosti zgodbe posameznikov, ki so prav s tveganjem obrnili na glavo ne le svoja osebna življenja, temveč tudi tok zgodovine; tak je bil denimo v 11. stoletju normanski plemič Roger de Hauteville, ki sta ga revščina in neuslišana ljubezen pognali iz domovine, da je nato Arabcem iztrgal vso Sicilijo in si spisal prav epsko srednjeveško romanco s srečnim koncem …
Sprejemanje tveganja torej ni zagotovilo za zmago, je pa edina priložnost, ki nam jo Bog podarja zanjo. In ni vprašanje, ali Slovenci hočemo tvegati več, da bi sebi in svojim zanamcem omogočili lepšo prihodnost – vprašanje je le, kdaj bomo to morali storiti. Življenje samo, dragi moji, to pričakuje od nas.
