Piše: Miran Černec
Ko smo Slovenci v letih 1918/1919 vdrli onstran Karavank, da osvobodimo ljubo nam zibel našega naroda, smo vedeli, da gre za pravično stvar.
Koroški brambovci so menili drugače; kljub junaškim bojem so nam nekajkrat dobro izprašili podplate, sledilo je premirje, mednarodna pogajanja in plebiscit in nova meja se je potegnila tako, kot se pač je. Ni Slovenca, ki bi rekel, da se nam takrat ni zgodila krivica; a izgubo najbolj pristnega dela našega narodnega ozemlja smo le morali sprejeti.
Ko so Danci leta 1864 šli v vojno za Schleswig, do katerega so čutili legitimno pravico že od vikinških časov, so jim pruske havbice te sanje v nekaj tednih razstrelile v prah, vključno z njihovo nesrečno armado. Na zemljevidih je bila zarisana nova meja; za Dance sicer tragična, a vendar veljavna. Ne nazadnje so vrli Bismarckovi potomci desetletja kasneje še sami doživeli vso grenkobo vojaškega poraza, in to dvakrat zapored; domnevno nedotakljive meje nemškega rajha pa so se izkazale za nič več kot za imaginarne črte na papirju … Vsaka država pač ima meje, kakršne je v danem trenutku zmožna obraniti – in dragi moji, tako bo tudi z Ukrajino. Če se namreč izkaže, da so naši vzhodni bratranci sposobni pregnati hudega Rusa s Krima, iz Donbasa in drugih okupiranih ozemelj ali se celo razširiti do Kavkaza, vsa čast – vsi jim bomo priznali, da so naredili nekaj izjemnega.
Če pa jim to ne uspe, če bodo privolili v ponujeno premirje in v (začasno) spremenjeno obliko svoje države, jim po skoraj štirih letih bojev prav tako ne bo zameril nihče. Meje so namreč dokaj potrošno blago; z njimi se mešetari in se prestavljajo že od začetka zgodovine … Vsako človeško življenje pa je edinstveno in vsakega je škoda – zato naj bo končno že mir v Ukrajini, če Bog da.
