Bilo je spomladi leta 1990, takoj po prvih večstrankarskih volitev. Takrat se je volilo poslance (no, pravzaprav še delegate) v tedaj trodomno republiško skupščino. Po prenovljeni, vendar v jedru še vedno kardeljanski ureditvi. Poslanska funkcija takrat še ni bila poklicna, število poslancev pa je znašalo kar 240 – v vsakem zboru je bilo namreč 80 poslancev. Po drugem krogu volitev v zbor občin je bilo jasno, da je zmago osvojila koalicija Demos, ki je osvojila rahlo večino v skupščini, zato je tudi sestavila vlado.
Odločitev za Demos je bila očitno plod Božje previdnosti. Zgodila se je konec leta 1989, koalicija je formalno zaživela januarja 1990. Seveda ne brez zapletov, saj je bilo znotraj Slovenske kmečke zveze precej pomislekov, ali naj se pridruži Demosu ali ne. Na koncu je zmagala modrost, v koalicijo Demos so se tako združile Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Zeleni Slovenije, Slovenska kmečka zveza-Ljudska stranka in Slovenska obrtniška stranka (poznejša Liberalna stranka). Mandatarstvo je pripadlo Lojzetu Peterletu, predsedniku SKD, v skladu z dogovorom, da vlado sestavi tisti voditelj, ki bo na volitvah v družbeno-politični zbor tedanje skupščine znotraj Demosa osvojil največ glasov. Peterle je mandatarstvo sicer ponudil dr. Jožetu Pučniku, predsedniku socialdemokratov in pogonskemu motorju celotnega Demosa, a je obveljal prvotni dogovor.
Zakaj omenjam ta zgodovinska dejstva? Predvsem zato, ker je, vsaj glede na rezultate volitev v družbenopolitični zbor Skupščine RS, med posamičnimi strankami največ poslanskih mest osvojila ZKS-Stranka demokratične prenove (14 poslanskih mest), takoj za njo je bila ZSMS-Liberalna stranka (poznejša Liberalno demokratska stranka in nato Liberalna demokracija Slovenije), ki je osvojila 12 poslanskih mest. SKD, najmočnejša stranka v Demosu, je bila z 11 poslanskimi sedeži šele na tretjem mestu. Nekoliko drugače je bilo v zboru občin, kjer se je poslance izbiralo po dvokrožnem večinskem sistemu. 51 poslanskih sedežev je osvojil Demos (točna strankarska pripadnost kandidatov ni natančno izpričana), ZSMS jih je osvojila 16, ZKS ter socialisti pa po 5 poslanskih sedežev. V zboru združenega dela pa je Demos osvojil 29 poslanskih sedežev. V vseh treh zborih skupaj je imel Demos torej nekaj manj kot 130 poslancev, kar je malo nad polovico.
Če se torej pomladne stranke pred volitvami ne bi povezale v koalicijo Demos, bi zelo verjetno mandat za sestavo vlade pripadel relativnemu zmagovalcu v družbenopolitičnem zboru, to je ZKS-SDP – kot je znano, je bil njen kandidat za sestavo vlade Janez Kocijančič. Najverjetneje bi prišlo do pogajanja med strankami o sestavi mešane koalicije, kar bi bil dejansko neke vrste ekvivalent OF: glavni bi bili komunisti, preostale stranke pa bi igrale vloge figovega lista. In to se je v slovenski tranziciji pozneje tudi dogajalo. Ko je s koncem leta 1991 koalicija Demos razpadla, so bili tudi Demosovi vladi šteti dnevi: razpad SDZ, notranji spori v Demosu, nesoglasja glede nadaljnjega poteka tranzicije ter znaten vpliv Milana Kučana na določene kroge v Demosu – vse to je nato privedlo do konstruktivne nezaupnice, ki je v tretjem poskusu na oblast naplavila svežega predsednika LDS Janeza Drnovška, in do mešane koalicije, v katero so se vključile LDS, SDP, socialisti ter del Demosa.
Po volitvah leta 1996 pa je prišlo do nekoliko drugačne situacije. Pomladne stranke (SLS, SDS, SKD) so takrat (še pred prestopom Cirila Pucka) osvojile 45 poslanskih sedežev, preostale stranke (LDS, ZLSD, DeSUS, SNS) dva manj, tu sta bila sicer še poslanca narodnih manjšin, ki sta gravitirala na stran tranzicijske levice. Pomladne stranke bi lahko ob morebitni asistenci pragmatičnih Jelinčičevih nacionalistov sestavile vlado, vendar so imele težavo: nobena od teh strank ni osvojila relativne večine. LDS je tedaj kot relativni zmagovalec osvojila 25 poslanskih sedežev (enako kot nazadnje SDS), po Puckovem prestopu pa je prišlo celo do sestave vlade brez pomladnih strank, vendar je takrat en glas presenetljivo zmanjkal (govori se, da je zatajil prav Drnovšek). Šele pozneje je prišlo do dogovora o veliki koaliciji med LDS in SLS, pomladna vlada pa se je nato po sili razmer zgodila pozno spomladi leta 2000. Povod? Afera z volilnim sistemom ter združevanje SLS in SKD. Puckov izgubljeni glas se je zamenjal za glasova dveh dam: Polonce Dobrajc (SNS) in Ede Okretič Salmič (DeSUS)
Vlada brez relativnega zmagovalca se je zgodila tudi po volitvah leta 2011. Potem ko je Zoran Janković s Pozitivno Slovenijo osvojil relativno zmago, se je nato neuspešno pogajal za sestavo koalicije, a po tolikih letih še danes ni povsem jasno, ali je bil Janković res tako nespreten ali pa je šlo za izsiljen scenarij, v katerem se je Janez Janša drugič znašel na vrhu vlade – in odšel po enem letu vladanja praktično po enakem scenariju kot leta 1992 Demosova vlada. Tvegam namreč precej kontroverzno tezo, da je globoka država takrat dopustila oblikovanje vlade pod Janševim vodstvom, ker je bil že pripravljen nov »veliki pok«, tokrat pod vodstvom protikorupcijske komisije, takrat pod vodstvom Gorana Klemenčiča, sedaj pravosodnega ministra, ki opravlja tekoče posle (no ja, »tekoče posle« bi v tem primeru lahko kdo tudi napačno razumel).
In sedaj? Po nedavnih volitvah smo dobili precej nenavadno situacijo, ki je dokončno razgalila vse slabosti obstoječega proporcionalnega sistema, ki je bil z dvotretinjsko večino (žal tudi ob pomoči poslancev SLS-SKD) zabetoniran v ustavo. Ne bom našteval vseh primerov anomalij izvolitve poslancev po volilnih okrajih, pač pa izpostavljam zgolj dejstvo, da sedanji volilni sistem po dosedanjih izkušnjah ne prinese niti zmagovalca niti poraženca. O tem, kdo nam bo vladal, očitno ne odločajo volivci, ampak je to odvisno šele od koalicijskega kupčkanja. Zato je povsem realen scenarij, da se v slovenskih političnih Butalah zgodi koalicija šestih, morda celo sedmih strank, katerih edina skupna točka je ta, da ne želijo sodelovati z Janševo SDS. Zdi se, da je slovensko javnost na to možnost že navajal – kdo drug kot pa nekdanji tajnik LDS in kadrovski mešetar Gregor Golobič, ki je v dneh po volitvah znova dobil vidno mesto v režimskih medijih. Ker globoki državi ni uspel plan A (zmaga Liste Marjana Šarca), se sedaj loteva plana B (sestava koalicije za hrbtom relativnega zmagovalca na podlagi izključevanja).
Toda veliko vprašanje je, kako bo lahko politični novinec (na državni ravni) Marjan Šarec obvladoval koalicijo šestih ali celo sedmih strank, če je dosedanji premier Miro Cerar s težavo obvladoval koalicijo, sestavljeno iz treh strank. Zato so nove predčasne volitve zelo verjeten scenarij, ki se lahko uresniči že v letošnjem letu. Vprašanje pa je, ali bo dogajanje v slovenskih Butalah še dodatno demoraliziralo državljanke in državljane Slovenije in bo udeležba na naslednjih volitvah še precej manjša kot do sedaj. Upajmo, da bo do tedaj vsaj nekoliko popravljen volilni sistem.
(Komentar je bil najprej objavljeno na www.casnik.si)
