Piše: dr. Metod Berlec
Slovensko notranjepolitično prizorišče postaja zadnje poldrugo desetletje že prav bizarno predvidljivo. Od oktobra 2011, ko je dobra dva ducata »znanih javnih osebnosti« tranzicijske levice pod vodstvom zadnjega šefa CK ZKS Milana Kučana »poromalo« na ljubljanski magistrat in javno izreklo podporo kandidaturi razvpitega ljubljanskega župana Zorana Jankovića na parlamentarnih volitvah, smo v deželi pod Triglavom vsakokrat znova priča skoraj podobnemu političnemu obredju. Botri iz ozadja pred državnozborskimi volitvami umestijo nekoga, ki se predstavlja kot levosredinski politik ter je domnevno politično neobremenjen in povezovalen, a hkrati se sveto zaklinja, da z Janševo SDS zagotovo ne bo šel v povolilno koalicijo. Samo spomnimo se političnega dogajanja, povezanega s prihodom Mira Cerarja, Marjana Šarca in Roberta Goloba na državno politično sceno.
Ustanovni kongres stranke Vladimirja Prebiliča Prerod v Kočevju je poskrbel za verbalno leporečje in reciklažo starih političnih obrazov; od Dušana Vučka, Braneta Goluboviča, Roberta Pavšiča, Mitje Bervarja, Dragana Matića, Klemena Grošlja, Andreja Bertonclja in še bi lahko naštevali. Novo izvoljeni predsednik je ob tem zatrdil, da je program stranke ambiciozen, ker v ospredje postavlja »Slovenijo kot varno, zdravo, povezano, konkurenčno in učečo se skupnost«. Tak program po njegovo terja »sodelovanje, ki presega delitve, in brezkompromisnost, ko gre za temeljne vrednote in cilje«. Seveda so to samo prazne besede za naivne volivce, ki po izginotju Drnovškove LDS iz politike volijo »nove obraze« s katerimi levica poskrbi, da se še naprej ohranja status quo. Pri tem je v primeru Prebiliča pomenljivo, da je občina Kočevje v času njegovega županovanja v letih 2010 do 2024 padla na lestvici razvitosti z 0,91 na 0,86 povprečja države. Se pravi, da v tem primeru lahko ponovimo besede, ki jih je pred leti izrekel razvpiti Karl Erjavec: »Nov obraz je nova napaka.«
Seveda je čar parlamentarne demokracije, da omogoča prevetritve tudi s pomočjo novih obrazov v politiki. A nedavni primer evropskega poslanca Milana Zvera dokazuje, da izkušnje in vztrajnost štejejo. Po več kot dveh letih je prek Sodišča EU prisilil Evropsko komisijo, da je razkrila zloglasno 3. točko opomnika »Kaj želimo od Accetta«, ki jo je Bruselj dolgo prikrival. V njej so takratni evropski komisarji podpredsednici EK Věri Jourovi svetovali, naj preveri stališča predsednika slovenskega ustavnega sodišča glede zakona o RTV Slovenija. Zakona, ki je bil takrat v presoji tega sodišča. To razkritje dodatno potrjuje sume o škandaloznem političnem pritisku na slovensko ustavno sodišče (tudi s pomočjo Bruslja), ki si ga je privoščila Golobova vlada. Posledično je takratni predsednik US RS Matej Accetto podlegel pritiskom in omogočil uveljavitev spornega zakona, s katerim je vlada prevzela RTVS in začela brutalen obračun z »janšisti« …
