Piše: Denis Poniž / Vir: kud-kdo.si
Epidemija je, tako se vedno bolj kaže, prizadela ljudi ne le telesno, ampak marsikoga tudi umsko. Nikoli še ni bilo toliko »izboljševalcev sveta«, vsakovrstnih »prerokov«, »odrešenikov«, »jasnovidcev«, »političnih analitikov«, »borcev za podnebje in druga ekološka področja«, »varuhov javnega zdravja«, »nasprotnikov diktature« in še in še bi lahko izbirali posebej hudo prizadete posameznike iz množice osebkov obeh spolov, ki zadnje mesece krošnjarijo po Sloveniji s svojimi bizarnimi idejami, projekti, napovedmi in miselnimi konstrukti.
Izza vsakega grma ali smreke kuka mandatar za sestavo nove vlade. V vsaki kraški jami se skriva en prestrašen in utišan časnikarček. Iz vsakega kanala se sliši javkanje enega nevladnega aktivista. Vsakdo, ki ima pet minut časa, računalnik ali pametni telefon, povezan s svetovnim spletom in njegovimi številnimi aplikacijami, lahko davi vesoljno občestvo s svojimi povečini skrajno bolnimi, a tudi sovražnimi, hudobnimi in podobne sorte idejami, rešuje svet pred temnimi silami iz podzemlja, vesolja in oceanov. A to ni dovolj. Rabijo realistično sceno slovenskih trgov in ulic. Kar naprej plešejo svoje nore piruete pred vsemi, ki skušajo v nenormalnih in izrednih razmerah ohraniti kolikor se da normalnosti in vsakdanje trezne, racionalne funkcionalnosti. Prebral sem veliko leposlovja, tudi znanstveno-fantastičnega, utopičnega in nadrealističnega, a tega, kar se danes dogaja po Sloveniji, dogaja dan za dnem, podnevi in ponoči, v tej literaturi komajda najdeš v drobcih in odkruških. Literatura, ki naj bi bila bolj fantastična od resničnosti, je v Sloveniji 2020/21 povsem izginila v mraku idej in zloveščih napovedi, ki jih noč in dan producirajo bolj ali manj retardirani »odrešitelji«, nadomestili so jo poulični izgredi in provokacije. V drugih deželah so tudi obdarjeni s takimi faktotumi, a so v manjšini in javna sfera jih bolj ali manj prizanesljivo ignorira. Tu pa se pojavljajo preroki in oznanjevalci večnih resnic, ki svoje ideje prodajajo kot granitne, nepremakljive monolite v vseh mogočih medijih, posebej tistih, ki so uradno »ogroženi« in »ustrahovani«. In ko človek, utrujen od tega ponavljajočega se cirkusa, ki je bolj semenj ničevosti in parada blaznosti, govorica ali bolje blebetanje umsko prizadetih, izrečeno ali zapisano v najbolj pritlehni, robati in okorni slovenščini, pomisli, da smo prišli do dna, do zadnje temačne globine nerazsodnosti, se pojavi nov lik, nova prikazen, novo oné, s še bolj norimi idejami, s poslanicami, ki jih ni več mogoče razločiti od zmedenega blebetanja in kričanja ubogih pacientov, ki prebivajo v psihiatričnih ustanovah. In še malo, pa bo res uresničena tista šala, da so na zaprtih oddelkih teh ustanov prisilno pridržani še zadnji razumni osebki tega naroda, vsi drugi pa prostovoljno ali na silo pričenjamo postajati del te blaznice, ki se performativno razkazuje po slovenskih trgih in ulicah, najraje pred t.i. »hramom demokracije«, saj tista kocka z nagci okoli vhodnih vrat nikoli ne bo postala normalen, demokratičen evropski parlament. In tudi sto, tisoč ali več detet, ki bi skupaj, v en glas zakričala, da so ti pocestni burkeži nagi navzven in še bolj navznoter, da je njihova dvojna nagota enako nagnusna kot njihove blebetave besede, stavki in parole, da med razkazovanjem, ki si ga dan za dnem privošči sam presvetli predsednik te države, specialist za asfalt, nogavice in fitnese in razkazovanjem nekih prikazni, ki so se priklatile v mesta, pa še same ne vedo kje so in zakaj so tam, ni nobene usodne razlike. Iz čistega mira se začnejo dreti na ves glas, kako jih fantomska diktatura stiska za vrat in moda, kako ne morejo več, ker je vse, kar jih obdaja, zarota temnih vladnih sil na poti v pekel, pa se pri tem ne zavedajo, saj se ne morejo, da so sami sebi in, na žalost, tudi drugim postali najstrahotnejši pekel, kakršnega ni znal upesniti niti veliki Dante. V tej paradi najvišje mogoče debilnosti je vse mogoče in vse se postavi na ogled, kot na kakšni Boschevi sliki, na kateri je genialni slikar upodobil vse mogoče in nemogoče spake, vse gnusobe tega sveta, kako rajajo in se veselijo, misleč, da je svet nastal zaradi njih in bo z njimi tudi izginil. Cankarjevo očiščenje in pomlajenje in Kocbekova sprememba narodovega značaja sta se v teh mesecih pred našimi začudenimi in zgroženimi očmi spremenila v Šalamunovo ostudo, ki zasmraja sleherni kotiček slovenske dežele, saj se ti čudakarji, kot bi jih imenoval Milan Jesih, z bliskovito naglico spreminjajo v narodove ikone, množijo se kot neprijetni glodavci, muhe ali podobne nekoristne živali, ki so prodrle v zadnji kotiček naše fizike in metafizike. In tako iz dneva v dan, nasilno, vsiljivo, strašljivo prazno in brez trohice duhovitosti posiljujejo vse, ki bi radi normalno živeli, kljub ne najbolj prijaznim razmeram, ki so, kot bi rekli Rimljani, posledica višje sile in ki jih lahko spremeni samo trezno, solidarno in kolektivno sodelovanje. A to je, kar se dogaja v Sloveniji 2020/21 nič več in nič manj kot u-topos, kraj, ki ga ni. K slovenskemu kozolcu, slovenski harmoniki, slovenski potici in slovenskemu teranu bomo kmalu lahko dodali še en proizvod z zaščitenim poreklom: slovensko blaznost. In ko bodo nekoč kozolec, harmonika, potica in teran izginili, bo norost še vedno tu, bolj mlada in bolj sveža kot kdaj koli prej.
