Piše: Gašper Blažič
Leto 2025 bo jubilejno v mnogih pogledih. Zagotovo ne samo zaradi 80 obletnice konca druge svetovne vojne, ki se je na svetovni ravni končala nekaj mesecev kasneje kot v Evropi, in to po doslej edinem (dvojnem) napadu z jedrskim orožjem na civilno prebivalstvo.
Takšen napad se kasneje ni več zgodil, čeprav je obstajalo veliko možnosti za to. Še najbliže temu je bil svet 26. septembra 1983. Takrat je sovjetski oficir Stanislav Petrov prisebno odreagiral na alarm, da proti ruskemu ozemlju letijo ameriški jedrski izstrelki, in ni sprožil signala, ki bi pomenil povratni sovjetski jedrski udar proti Zahodu. Svet je bil rešen pred katastrofo, saj bi od Evrope sicer ostal le še prah in pepel.
Vendarle pa velja spomniti na nekaj dejstev, ki niso postranskega pomena. Prvič, bombi, ki sta padli na Hirošimo in Nagasaki, sta bili pravzaprav zelo neučinkoviti. Od 64 kilogramov obogatenega urana, kolikor ga je vsebovala bomba »Little Boy« v Hirošimi, se je v eksplozivni energiji uporabil zelo majhen del te mase. To pomeni, da bi ob svojem polnem izkoristku ta bomba povzročila še veliko hujše razdejanje (več o tem je pisal naš pokojni kolumnist dr. Peter Starič). 15. avgusta 1945 je japonski cesar Hirohito razglasil kapitulacijo, saj je hotel rešiti več milijonov nedolžnih ljudi pred novim orožjem, ki ga je imel sovražnik, kot se še naprej bojevati. V manj kot štirih letih je bilo tako končano to, kar so Japonci začeli 7. decembra 1941 z napadom na Pearl Harbor na Havajih.
Na pragu leta 2025 se mnogi sprašujejo, ali smo znova na pragu nove velike vojne. Že kar nekaj mesecev se namreč številne evropske države pripravljajo na vojno in na to možnost pripravljajo tudi civilno prebivalstvo, pri čemer ne izključujejo niti napada z jedrskim orožjem na civilne cilje. Analitiki sicer menijo, da za zdaj Evropi ne grozi neposredna nevarnost napada z jedrskim orožjem s strani Rusije, saj naj bi temu nasprotovala Kitajska, nasploh pa naj bi šlo v primeru omenjanja jedrskega orožja predvsem za strašenje civilnega prebivalstva v Evropi in s tem za izsiljevanje Zahoda, ki z jedrskim orožjem ne bi napadel prvi. Vendar pa se Zahod zaradi zgodovinskih izkušenj s Hitlerjem zaveda, da je bolje ustaviti ruske apetite že v Ukrajini, preden bi se konflikt lahko razširil. A tega ne bo mogoče storiti brez izdatne podpore Natovih članic. Pa ne samo finančne.
Zdi se, da Rusija prav na to računa. Če se bo namreč v Ukrajini znašel katerokoli vojak iz držav članic Nata, bo to pomenilo, da je Nato uradno v vojni z Rusko federacijo. In pot do Putinove prisile Zahoda k vdaji je vsaj teoretično lahko tudi kakšen napad z modernim jedrskim orožjem. Seveda načrtovan tako, da ga Nato ne bo mogel prestreči in ga tudi ne bo predvidel. Ali torej lahko pride do situacij, ki jih opisujejo mnogi posnetki na portalu YouTube s simulacijo prekinitve oddajanja TV-programov z obvestilom o jedrskem napadu na večja mesta v ZDA – in navsezadnje tudi filmi, kot je denimo Dan potem?
Na žalost lahko. Po umoru ruskega poveljnika enote za kemično, biološko in radiološko orožje Igorja Kirilova v Kremlju prevladuje mnenje, da je v umor neposredno vpleten Zahod (in ne samo Ukrajina), pozivov k maščevanju je vedno več. Več ko bo čustev, manj bo razuma. In manj ko bo razuma, več bo možnosti, da lahko po ukazu iz Kremlja pride do kakšnega posega z orožjem za množično uničevanje. Tudi po zaslugi dejstva, da je Putinu v zadnjih letih uspelo praktično izkoreniniti opozicijo – vse v imenu »poenotenja«. Zato ne preseneča, da je ozračje v Rusiji podobno kot v Srbiji v času Miloševićeve vladavine, ko se je proti Srbiji postavil praktično ves svet. Vendar je Rusija v primerjavi s Srbijo mnogo nevarnejša! Za primerjavo: Ukrajina se je leta 1994 s sporazumom iz Budimpešte odrekla jedrskemu orožju v zameno za nedotakljivost svojih meja. Rusija in Belorusija se jedrskemu orožju nista odrekli.
In kako na to reagirati? Samo še z molitvijo in s sklicevanjem na psalm: »Tam je razbil bliske loka, ščit, meč in bojno orožje. Od tvoje grožnje, Bog Jakobov, sta otrpnila voz in konj.« (Ps 76, 4.7)
