Piše: Vančo K. Tegov
“… in splezamo ven, najdemo pot in se vrnemo nazaj pod luč logike, znanosti in zdrave pameti.” (M. L. King)
Globoke misli, jasne, razločne, močne, pa tudi vredne upoštevanja. Za vse dobro in za vsakogar izmed nas prav tako. Naj se sliši notranji glas. Oprimimo se vrvi razuma in pomagajmo sebi in še bolj drugim, da se spravijo k temu, plezanju navzgor. Počnimo to zase pa tudi za vse one ki bodo želeli in zmogli to moč plezanja navzgor iz potrebe in nuje, da priplezajo na vrh kjer lahko najprej zagledajo luč zdrave pameti, znanosti in logike ter logičnosti tega početja.
Poznamo stanje, ki sedaj je?
Ja, dokaj dobro. Vsaj nekateri. Predvsem tisti ga poznamo ki smo najmanj krivi za to. Stanje ki ga “doživljamo” neprostovoljno se mu reče depresija v moralnem političnem in družbenem smislu. Padanje v brezno brezizhodnosti, temačnosti in dezorientiranosti. Prostorsko, miselno, vedenjsko, glede dezorientiranosti namreč. Prostorsko v tem smislu, da sodimo v osrčje Evrope, s prijemi ki nam jih glavni “proizvajalec težav” tišči, nas stisne do točke najnižjega balkanskega povprečja, če bom dovolj grd in nespodoben, skoraj na nivo nekje med Romunijo in Kosovem. Nič čudnega, če vemo da prav tistega na katerega mislim v tej omembi ima svoje lovke prav tam. Miselno in vedenjsko pa če povežemo s tem da mu glavno podporo pri tem početju dajejo prav ti ki imajo enake namene glede izkoriščanja te dezorientiranosti za lastne interese in za razgradnjo podsistemov v državi. O tam naprej pa v “raj” za vse tatove in lopove. Spodoben izraz za to stanje je nevzdržno.
Poznamo pot plezanja navzgor?
Menda ja, vsaj, smo ja dokaj dobri na tem področju. Plezalnem, v športnem in siceršnjem smislu. Ali vsi enako dobro plezajo ter imajo želo po plezanju ter smeri plezanja, pa je to druga zgodba. Pri tej “zgodbi” o plezanju pa se lahko zaplete. Eni plezajo po lestvici s pomočjo drogov v igralnicah v Monte Carlu, drugi posežejo po podrejanju in divjem privatiziranju in kraji tujega s pomočjo trenutnega položaja v oblastni strukturi, tretji pa kar direkt s prinašanjem nakradenega na mizo in delitvijo med koordinatorji kraje. Teh in takšnih lestvic plezanja se je treba čimprej znebiti, “lestve” pa skriti umakniti ali uničiti. Udeležence te plezalne lestvice s pomočjo kraje in uničevanja družbe in države pa spraviti na hladno ali vsaj v za to primeren objekt in okolje nekje na Dolenjskem. Od tam naprej pa se da. Plezati po poti navzgor. S pravimi soplezalci, ki imajo za cilj zdravo družbo.
Poznamo pot naprej, ko bomo priplezali na vrh?
Ja. Le najprej priti na čistino. Pogledati levo desno in začeti. Delati, popravljati, odpravljati in zdraviti. Odstraniti vse zastirke, mreže, platna, pregrade, ki motijo poglede in vpoglede. Tukaj so lahko od največje pomoči tisti, ki so kakšnim sončnim kraljem, oblastnikom ali perverznim kradljivcem neprostovoljno pri tem pred tem pomagali. Pridobiti jih in uporabiti za nekaj za kar bodo prepričani da delajo prav. S pravo ekipo, ki želi in zmore več zame, zate, za vse. Le tako bo morda prava luč, ki bo dovolj dolgo in učinkovito sijala in pomagala priti do “skrivnostnih” soban zmanipuliranega in nakradenega. Tam kjer se lahko ugotovi vse potrebno da krenemo na pravo pot.
Le smer mora biti prava, pamet zdrava od katere ne boli glava ter nazaj pod luč logike in znanosti. Leto ki je šlo skozi je spustilo mnogo tega onesnažujočega za družbo. Leto ki prihaja pa naj luči in modrosti da čim več prostora in možnosti da nam krene na bolje.
