Piše: dr. Andreja Valič Zver
Ob napovedanem politično dirigiranem »združevanju« dveh muzejskih instititucij je težko ostati tiho. Ne le to, kot nekdanji direktorici Študijskega centra za narodno spravo, ki sem ga vodila od 2008 do 2020, se mi utrinjajo spomini na podobne ali še hujše stiske, ki smo jih v »mojem« obdobju vodenja institucije preživljali na Študijskem centru. Že sam začetek delovanja je bil turbulenten.
Naj se za hip vrnem v leto 2008, ki se je začelo v upanju, da bo štiriletno obetavno vladanje prve Janševe vlade prineslo uspeh na avgustovskih volitvah in se bo mandat pomladnih sil nadaljeval v dobro Slovenije in slovenskega naroda. Kronisti so pisali o »zlati dobi«: dobra gospodarska kondicija, visoka zaposlenost, višja rodnost, uspešno prvo predsedovanje EU. A zgodil se je »veliki pok«, iz Finske uvožena afera Patria, ki so jo na domačih tleh ustvarili mastermindi iz zakulisja. Slovenija je bila znova potisnjena na senčno stran zgodovine. Že tako ali tako manj uspešna demokratična tranzicija – če jo primerjamo z drugimi nekdanjimi državami za železno zaveso – je bila za dolga leta zavrta.
Po izgubljenih volitvah 2008 je bil šok na pomladnem polu precejšen. Mnogi so se počutili ogoljufane in v skrbeh za prihodnost je vladala velika negotovost. V takšnih viharnih razmerah sem – opremljena tudi z mednarodnimi izkušnjami – iz varnega zavetja profesorske službe na prošnjo nekdanjega pravosodnega ministra dr. Lovra Šturma prevzela vodenje novoustanovljenega Študijskega centra za narodno spravo. Kot so mi pripovedovali kasneje, se nihče od etabliranih raziskovalcev »temnih strani zgodovine« ni odločil podati v negotove vode vodenja tako krhke in ranljive institucije, kot je bil tedaj Študijski center. Spomnimo se, da ga je Janševa vlada ustanovila v maju 2008, malo pred volitvami torej. Treba je pošteno priznati, da je bilo ob ustanavljanju nekaj začetniških nerodnosti, ki so nas bremenile še dolgo. A »dete« je bilo rojeno in treba ga je bilo postaviti na noge. Deset zgodovinarjev, podedovanih s Šturmovega pravosodnega ministrstva, me je – s strahom in z upanjem – pričakalo v prostorih na Tivolski 42. V nekaj letih smo enega od ljubljanskih sedežev nekdanje tajne politične policije Udbe, kjer so še danes v nekaterih prostorih železne rešetke na oknih in vse polno nepojasnjenih kablov, spremenili v prostor srečevanja in razgibanih dialogov. A do tja je bila naporna pot.
Obstajalo je ogromno dilem in zelo realna bojazen, da bo Pahorjeva vlada med svojimi prvimi potezami ukinila institicijo ali jo »združila« s katero od obstoječih. Menda je jasno, da oblastnikom kaj takšnega ni težko, saj imajo v svojih rokah škarje in platno. Pa vendar se to ni zgodilo. Institucija se je s podporo nekaterih vplivnih posameznikov in pomladnega dela javnosti dvanajst let uspešno bojevala proti sovražnikom na vse mogočih frontah. Pretežni del tega obdobja so bile na oblasti levo usmerjene vlade, ki so nas ustavljale na nešteto načinov. Minister Zalar se je celo odločil, da zaposlenim v centru ne bo izplačeval plač. Doslej še ni bilo javno objavljeno, da je Milan Zver v pogovoru s tedanjim premierjem Pahorjem preprečil prvi poskus uničenja Študijskega centra. Slednji je doumel, da bi to imelo tudi mednarodne posledice za Slovenijo. Večinski medijski prostor je ostajal za nas zaprt ali celo odkrito sovražen. Nekdanja Udba in njeni mladiči so vseskozi poskušali penetrirati institucijo od znotraj. Morda jim je to celo uspelo.
Ne glede na »specialno vojno«, ki se je od ustanovitve dalje vodila proti Študijskemu centru, smo zrasli v močno in mednarodno uspešno institucijo. O tem pričajo izdane publikacije, domači in mednarodni dogodki, vpetost v mednarodne institucije, zbrano arhivsko gradivo, knjižnica in muzejski prostori (zaporniške celice), obiski izobraževalnih institucij, ne nazadnje pa množica zvestih prijateljev, ki se je udeleževala dogodkov in nas podpirala.
A vsaka zgodba se nekje izteče in tudi Študijski center je danes drugačen, kot je bil. Kljub temu nikoli ne bom nehala verjeti v njegovo poslanstvo. Tako kot verjamem v poslanstvo Muzeja slovenske osamosvojitve, za katerega sem v zgodnji zimi leta 2020 skupaj z ddr. Vereno Perko prispevala prva izhodišča. Ker precej dobro poznam delovanje Muzeja novejše zgodovine Slovenije – ne nazadnje sem vodila svet tega muzeja – vem, da združitev pomeni vse kaj drugega, kot nam v maziljenem »novoreku« razlaga zdajšnja ministrica za kulturo. Vsekakor je za Muzej slovenske osamosvojitve nameravana združitev »smrtna obsodba«. Ne bi se čudila, če bi v novo načrtovanem »gemišt« muzeju nasprotniki slovenske osamosvojitve nekoč dobili častno mesto na piedestalu.
