10.5 C
Ljubljana
četrtek, 28 marca, 2024

Nevarne blodnje tovarišice Svetlane

Kdo je Svetlana Slapšak, sivolasa gospa z videzom dobrodušne babice, ki pred kaminom čoha svojo muco? Saj se ne bi ukvarjal z njo, če se ona ne bi z menoj, kar je storila v spisu, objavljenem v spletnem glasilu CK DSP, imenovanem Vrabec anarhist, z naslovom, ukradenim pri Ivanu Cankarju. To glasilo obilno financira Ministrstvo za kulturo, v zahvalo pa nekateri člani CK DSP z drugimi »delavci v kulturi« občasno svinjajo in kravalizirajo pred sedežem tega ministrstva. In objavljajo pamflete takih umov, kot je gospa Slapšak.

Omenjena gospa, univerzitetna profesorica, je v svojem pamfletu ugotovila marsikaj zastrašujočega o moji malenkosti, a njena kronska obtožba je, da sem ksenofob. Gospa se očitno spozna na ksenofobijo, čeprav je sama brezdomovinka, deželo, v kateri pa mirno in udobno biva že mnogo let, razglaša za leglo vsega grdega, od prej omenjene ksenofobije do nacionalizma in še česa hujšega. Gospa, ki se čuti ves čas ogrožena od »strašnih« Slovencev, mirno objavlja svoje pisarije, ponajveč v štajerskem lokalnem glasilu, a tudi, kot v mojem primeru, v omenjenem spletnem glasilu CK DSP. In zakaj se je gospa lotila moje malenkosti in to celo bolj srdito kot tega, kar sem napisal v Rekviemu za Ljubljano? Očitno ne prenese resnice o balkaniziranju nekdaj srednjeevropske Ljubljane. In ne prenese, da nekdo o tem spregovori naravnost, brez evfemizmov. Če si ksenofob, potem jasno poveš, kateri narod ali narode sovražiš. V  mojem Rekviemu za Ljubljano nisem omenil nobenega naroda, pa ne zato ker bi bil zvit, kot mi, med drugim, podtika gospa Slapšakova, ampak zato, ker sem se osredinil na nekaj kar sam imenujem »balkanoidnost«, balkanska mentaliteta in kar Slovence davi vse od leta 1918 naprej; 1991 smo za kratek čas naivno mislili, da so za zmeraj poruvane korenine te balkanoidnosti, pa smo kmalu spoznali, da je iz dneva v dan slabše. Balkanoidnost ni stvar tega ali onega naroda, je mentaliteta in obnašanje, spodbujeno s to mentaliteto. Sam sem se balkanoidnosti dodobra nasitil v tistem letu, ko sem prisilno služil v tako imenovani »jugoslovanski ljudski armadi«, kjer je bila balkanoidnost modus operandi  oficirskega življa. Ne bom se ponavljal, o tem sem napisal kar nekaj spominov, podobe iz tistih dni so še vedno žive: brkati, zaripli, po česnu in slabem žganju smrdeči »družeti oficiri« nas psujejo, nam preklinjajo vse od mater do hišnih številk. Nas mučijo psihično in fizično, tudi svoje rojake, če le-ti pokažejo, da jim je tak način zoprn, balkanoidnost se ne ustavlja pred ničemer, tudi tista, ki jo zagovarja profesorica Slapšak. Dodajam: toliko in tako koncentriranega primitivizma nisem pričakoval niti v sanjah, čeprav sem, s ksenofobnimi nameni, veliko hodil po drugih delih propadle države, sklenil mnoga prijateljstva, ki so po letu 1991 po večini zamrla, saj so moje prijatelje literate in znanstvenike ali pregnali v tujino, ali so od žalosti umrli, nekatere so tudi prisilili v molk. Ksenofobno sem prevajal romane, novele in poezijo, pisal o literarnovednih knjigah, posebej od tistih avtorjev in avtoric, ki jih lokalne oblasti niso posebej cenile ali so jih preganjale, objavljal sem informacije o avtorjih in njihovih delih v slovenski periodiki, pisal za mnoge revije in časnike iz drugih delov te nesrečne države. Doktoriral sem v Novem Sadu, resda pri  Slovencu Jožetu Pogačniku, a sklenil trdno prijateljstvo z enim od članov komisije, profesorjem Ivančevićem, z drugo članico, profesorico Marijo Mitrović, sva se poznala in sodelovala že prej. Tudi na Matici srpski sem imel veliko prijateljev, rezultat tega je knjiga o slovenskem eseju, ki je izšla pri njihovi založbi. Kdor želi spoznati podrobnosti o mojem ksenofobnem kulturnem posredništvu, naj si ga ogleda na Cobissu in Sicrisu! V času agresije na nesrečno Sarajevo, ki je stala življenje mojega dragega sogovornika, profesorja Juraja Martinovića, sem mladi asistentki na sarajevski dramski akademiji pomagal, da je v Ljubljani lahko doktorirala (in to iz Meše Selimovića), danes je spoštovana profesorica na univerzi v Vancouvru. Makedonski kolegici sem omogočil, da je v Ljubljani na AGRFT magistrirala; kasneje mi je to obilno povrnila tako, da je bila v udarni trojki, ki je poskrbela za mojo prisilno upokojitev, seveda vse »legalno«, po zloglasnem Zujf-u. Vse sama ksenofobna dejanja, kajneda spoštovana gospa profesorica na znameniti univerzi iz Knafljevega prehoda, kjer sem pomagal pri doktoratih dveh vaših »gojencev«, vse brezplačno, pa se mi niti zahvaliti niste znali, verjetno v dobri maniri balkanske folklore, ki jo obvladate bolj, kot kar koli drugega. Pa se ne mislim več ukvarjati s tem, kaj pisari o meni sivolasa nesrečna gospa, kar bom še dodal v ta spis bodo dejstva o njenih zlobnih, iz trte izvitih in podlih insinuacijah. Kajti v tej raboti je gospa, kolikor sem imel priložnosti prebirati njene sramotilne spise na račun določenih Slovencev in slovenstva nasploh, zares izvedena in treba ji je čestitati za njene miselne bravure, pervertirane zaključke in žuganja. Po drugi strani pa je vsebina teh profesoričinih sramotilnih spisov tako prazna in ničeva, da o njih res ni vredno izgubljati besed, njihov intelektualni nivo je podoben tistemu iz stalinistične ali nacistične propagande. Vse bi lahko opisali tudi kot koncentrat zagrenjenega sovraštva in mentalne neizpolnjenosti. V spominu pa ostajajo ti spisi predvsem zaradi uborne in slovnično majave slovenščine, ki je v red ne morejo (ne znajo, nočejo?) spraviti niti lektorski popravki. Da je gospa nevešča slovenščine, se lahko prepriča vsakdo, ki jo je lahko poslušal v živo, recimo na znamenitih petkovih »protestih«; pa bi se je lahko v vseh teh letih naučila, če ne bi bila prepričana, da Herrenvolku ni potrebno znati jezika podalpskih zagamanih ruralcev, za kar so nas imeli že tisti zapiti in zafrustrirani družeti oficiri, ki so nam (mi) vladali eno leto. Gospa profesorica v svoji maniri »znanstvenice« samo ponavlja njihove vzorce mišljenja in obnašanja. In se po tihem vprašam: kdo v resnici je ksenofob? Morda je mogoče vsaj za katero od vprašanj, od kod zagate gospe Slapšak, poiskati odgovore v spisih Sigmunda Freuda.

Zdaj pa k stvari: da sem lahko kritičen do balkanoidnih sprememb, ki uničujejo moje rodno mesto, mi dovoljuje kritičnost do mojih lastnih sonarodnjakov in njihovih dejanj. Če bi gospa profesorica Slapšakova poznala moje eseje, zbrane v kar nekaj knjigah, kjer sem kritično analitičen do ravnanj tistih, ki nam, ne glede na svetovnonazorsko nagnjenost sem ali tja, krojijo usodo zadnjih trideset let, od politikov in tajkunov do lažnih kulturnikov in kruhoborskih akademikov, verjetno ne bi pisala takšnih neumnosti. Gospa pa mi, zaradi svoje ignorantske nevednosti, podtika tudi da sem plačanec (!!!) desnih sil, njen kronski »dokaz« je to, da je ne vem več kateri medij, ki ne žari v krvavordeči svetlobi, povzel moj spis. Gospe Slapšakovi, strokovnjakinji za vse človeško, saj je menda antropologinja, bi moralo biti jasno, da je tako rekoč vse, kar je na medmrežju, last vseh in da vsi lahko kopirajo vse, razen, če svojih del tako ali drugače ne zakleneš. In portal  Kdo? je odprt, vsakdo lahko z njega jemlje, kar mu je povšeči ali kar ga razburja. Pa ne samo to, po mnenju spoštovane profesorice antropologije sem odgovoren tudi za vse anonimne komentarje bolj ali manj zafrustriranih bralcev. O tej njeni insinuaciji samo nekaj: prvič, kako gospa ve, da so to tisti, ki sem jih jaz »našuntal« za tako pisanje in ne ljudje, ki anonimnost izrabljajo za različne namene, med katerimi so osebne stiske in muke, ki jih, pa naj bodo levičarji ali desničarji, ne znajo drugače razrešiti. In sprašujem spoštovano gospo profesorico antropologije, zakaj ob (po njenem) »desnih« komentarjih ni objavila še kakšnega »levega«? Jih je verjetno z užitkom in privoščljivostjo prebirala, če pa jih ni, ji povem, da v primitivizmu in pritlehnosti prav nič ne zaostajajo za tistimi, ki jih domnevno pišejo »desni« anonimneži.

Mislim, da je dovolj ukvarjanja s levosučnim, nesnažnim pamfletizmom gospe profesorice Slapšakove. Za konec anekdota. Oni dan sem obiskal svoje pokojne, ki počivajo na idiličnem vaškem pokopališču. K meni je pristopil nadzornik gradbenih del, obnavljajo namreč starodavno pokopališko kapelo. Gospoda ne poznam, ni se mi predstavil, a dejal je, da mi čestita za Rekviem in da veliko ljudi deli moje mnenje. Potem je pomolčal in nadaljeval, da občuduje moj pogum. Nič mu nisem odgovoril, a v avtu sem se vseeno vprašal: kakšen pogum, zaboga? Mar smo že tako daleč, da v lastni hiši ne bomo smeli stvari imenovati s pravim imenom? Da bomo molče opazovali brutalno balkanizacijo in kriminalizacijo ne le Ljubljane, ampak Slovenije? Da bomo kmalu tujci v svoji domovini, brezpravna manjšina, raja, ki sme delati in plačevati davke, iz katerih vse politične opcije po vrsti mastno plačujejo zakajene brezdelneže? Da bo našo kulturo, pa naj bo po mnenju gospe profesorice in njenih adeptov še tako alpsko zagovedna, primitivno ruralna in nazadnjaška, kot trdijo »napredni« mladi slovenski »umetniki«, zamenjala kultura metanja krožnikov in kozarcev v steno ali ob tla, jokavega hopa-cupanja, monotone muzike, pijanskega junačenja in sočnega preklinjanja? Da bomo tiho in mirno gledali, kako kriminalci iz narko kartela kričijo, da je Ljubljana »njihovo mesto«? Ne, spoštovana gospa Slapšak, ne bomo tiho! Vedno bolj glasni bomo in sam bom, kolikor bo v moji moči, razgaljal vaše in vaših somišljenikov ter podpornikov pritlehne rabote, razkrinkaval vaše slabo prikrito ksenofobno sovraštvo do Slovencev in slovenstva in breztemeljno podstat vašega balkanskega prepričanja v večvrednost in izbranost »nebeškega naroda«, ki mu pripadate.

Vir: http://www.kud-kdo.si/nevarne-blodnje-tovarisice-svetlane/

Denis Poniž

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine