Piše: Alenka Jeraj
Nihče si ni predstavljal, da bi lahko v letu 2022 prišlo do vojne na evropskih tleh, čeprav smo se pogosto čudili nekaterim potezam ruskega predsednika Putina ali dogajanju na Balkanu.
Vedno so različni interesi in načrti, a zadnja leta je vseeno prevladovalo sodelovanje med državami v Evropi. Občasno medlo, do nekaterih držav pa zelo, ostro je bilo sicer ravnanje uradnikov v Bruslju, kar je že nakazovalo, da ni vse v najlepšem redu, pač pa se pri nekaterih določene zadeve in ravnanja tolerira, pri drugih pa ne. Evropska unija se je tako precej ukvarjala sama s seboj in v ospredje postavljala teme, ki so se zdele manj pomembne. Lahko rečemo celo, da je vsiljevala nekatera določila, ki jih določene države niso želele sprejeti. Pokazala se je očitna razlika med vzhodno in zahodno Evropo, pravzaprav med državami z dolgoletno demokracijo in državami, ki smo živele v totalitarnem, komunističnem sistemu. Iz potrebe po svobodi in suverenosti ter uvedbi demokracije so v letih 1988 – 1991, ko se je v mnogih komunističnih državah začelo demokratično vrenje, nastale nove države. Ustanovili oz. razglasili so jih narodi, ki so zaradi različnih zgodovinskih okoliščin živeli v npr. Zvezi sovjetskih socialističnih republik ali v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji.
Pred razpadom Sovjetske zveze je le to sestavljalo 15 republik, ki so nato postale samostojne entitete: Belorusija, Ukrajina, Moldavija, Gruzija, Litva, Latvija, Estonija, Armenija, Azerbajdžan, Kazahstan, Kirgistan, Tadžikistan, Turkmenistan, Uzbekistan ter Rusija. Mnoge od teh so naredile pomembne korake v razvoju in utrjevanju demokracije, s postavitvijo demokratičnih vodstev, uvedbo parlamentarne demokracije in postale članice Evropske unije. Tudi Ukrajina si želi postati članica EU in zveze Nato. Po letu 1991, ko je razpadla Sovjetska zveza in so do samostojnosti prišli različni evropski narodi, podobno kot mi, Slovenci, in moriji na Balkanu, smo živeli v iluziji, da smo se iz zgodovine nekaj naučili in da nikoli več ne bo prišlo do vojne. A kot velikokrat poudarjamo. Demokracija ni nekaj, kar je dano enkrat za vselej. Vsak dan jo jo potrebno utrjevati in reševati morebitne konflikte, preden pride do takih zaostrovanj, kot smo jim priča sedaj, ko je ruski voditelj Putin napadel samostojno in suvereno državo Ukrajino. V resnici smo že nekaj časa spremljali konflikt po njegovi zasedbi Krima, a razen opozoril in pozivov, do kakšnih resnih sankcij proti Rusiji ni prišlo.
Podobno je tudi na Balkanu. Vojna se je sicer končala, a vemo, da se strasti še niso pomirile, da marsikdo razmišlja o tem, da se je nekomu zgodila krivica in še ni opustil idej o vseh državljanih v eni državi ali da del sosednje države v resnici pripada njim. Rešitev je, da se te države vključijo v Evropsko unijo, ki pomaga pri reševanju sporov, uvajanju demokracije v te države in pomaga, da zgradijo demokracijo doma.
Evropska unija je zveza, ki je nastala po drugi svetovni vojni na temeljih porušene in uničene Evrope. Očetje nove, združene Evrope, najprej na gospodarskem področju, so jo organizirali z namenom, da nikoli več ne pride do vojne in da bi narodi živeli v sožitju in si med seboj pomagali. A dejstvo je, da je Evropska unija v teh zadnjih dokaj lagodnih letih, ko imamo visok standard v primerjavi z mnogimi drugimi območji na svetu, videla probleme v resnici drugje kot so bili. Ukvarajala se je s teorijo spola, uvajala teorije LGTB v vse segmente družbe, priviligirala manjše skupine, ki so to pogosto izkoriščale, se ukvarjala s podnebnimi spremembami, ki se dogajajo in je potrebno biti pozoren, a EU h globalnemu onesnaževanju prispeva le 8 % ipd. Tako smo si z raznimi restrikcijami in emisijskimi kuponi vse dražili in postajali manj konkurenčni.
V resnici ima EU večje probleme. Že odhod Velike Britanije iz EU bi moral strezniti visoke politike v vrhu EU, pa se to ni zgodilo. Naj spomnim, da je naš predsednik Janez Janša opozoril, da če se ne bomo pogovorili in dogovorili, bo iz EU odšel še kdo. Pritiski na suvereni državi Poljsko in Madžarsko, medtem ko npr. podobnih sankcij ni bilo za Španijo ob ravnanju s politiki, ki so se zavzemali za samostojno Katalonijo ali kak drug primer iz Francije, kažejo, da veljajo različna merila za različne države, kar že v osnovi kaže na neenakost pri sankcijah. Vse države članice EU morajo imeti enake pogoje, enake možnosti in morajo biti upoštevane s svojimi posebnostmi in značilnostmi, od katerih lahko tudi ne odstopijo. Končno posamezne države vedo, kaj je najbolje za njegovo državo in državljane. Sploh bivše komunistične države, ki imajo slabe izkušnje iz preteklosti, so na spremembe bolj pozorne in previdne pri uvajanju novosti in jih ne želijo uvajati za vsako ceno. Na to, da EU namenja preveliko pozornost manjšim problemom in ne ključnim, je pokazala epidemija, ko smo ugotovili, da smo vso proizvodnjo mask prepustili Kitajcem, ker je to za EU ceneje. Ko smo maske potrebovali, smo morali počakati na to, da nam jih prodajo Kitajci, ki so jih seveda naprej zagotovili za svoje prebivalce. Pa niso problem samo maske. Na veliko področjih je Evropa zaspala ali pa zaradi dobička ključna področja prepustila drugim in je sedaj odvisna od drugih. Kot so npr. mnoge države odvisne od ruskega plina.
22. februarja 2022 je Vladimir Putin napadel Ukrajino in vsi smo zgroženi. Razviti svet je napad obsodil, se pa najde tudi kdo, ki simpatizira z Rusijo in Putinom. Putina je k končanju agresije pozval papež Frančišek, tudi naš rojak, misijonar Pedro Opeka in predsedniki in vodstva večine držav z EU na čelu. Že leta 2020 je v intervjuju v Družini Otto von Habsburg ob prihodu dotedanjega ruskega premiera Vladimirja Putina, nekdanjega oficirja KGB na oblast, napovedal, da bo Rusija krenila v nevarno ofenzivo, ki se ne bo ustavila v Ukrajini. Dejal je: »Zaskrbljujoče je zlasti dogajanje v Rusiji. Veste, ko človek doseže neko starost – letos bom dopolnil 88 let – potem je videl že skoraj vse – in nasprotje tega. In danes me toliko stvari v politiki spominja na čas, ko smo drseli proti drugi svetovni vojni. Njega dni domala nihče ni jemal resno tega, kar je govoril Hitler. Enrico Belinguer, italijanski komunist in nekaj let član evropskega parlamenta, je v svojem zadnjem govoru pred evropskim parlamentom v neki zunanjepolitični razpravi izrekel zelo pomemben stavek: »Vzemite vendar resno, kar vam pravijo Rusi«. In Rusi nam danes govorijo presneto resne stvari, ki jih skoraj ne opazimo. Včasih me vprašajo, kaj pomeni dejstvo, da je od Jelcina prevzel krmilo Rusije Vladimir Putin. Ali to pomeni, da je oblast prevzela KGB? Da, Putin je človek KGB-ja, vendar o tem slišimo bolj malo. Potem je tu Pavel Borodin, človek, o katerem v našem tisku skorajda ne slišite, čeprav veliko znanjem kaže, da je to drugi najpomembnejši mož Rusije. Kot državni sekretar je odgovoren za povezovanje Rusije in Belorusije. Med svojim govorom v Minsku je to povezovanje označil za prvi korak k vnovičnem povezovanju nekdanjega sovjetskega območja. Po Belorusiji naj bi prišle na vrsto še druge države, na primer Ukrajina, njegovi načrti pa segajo dlje – do Srbije. To pa bi v Sloveniji morali imeti pred očmi. Naj opozorim na še eno dejstvo. Na svetu se skoraj vsi razorožujejo, novi ruski proračun pa prinaša 50 – odstotno povečanje izdatkov za vojsko. In to plačujemo mi. Prav strašljivo je, kako slepi smo včasih. Evropska skupnost mora bolj misliti na svojo varnost kot v preteklosti, pomemben instrument te varnosti pa je širitev. Z njo namreč širimo meje svobode, ta pa je najmočnejši porok varnosti.«
Evropska unija ni dovolj mislila na svojo varnost. Spomnimo, kako nepripravljena je bila na migrantski val leta 2015, ko so trume ekonomskih migrantov drle v Evropo. A tudi to še ni streznilo nekaterih evropskih voditeljev. Nekaj podobnega bi se nam lahko zgodilo po odhodu vojakov zveze Nato iz Afganistana, če ne bi bilo odločnega ravnanja predsednika Vlade RS in predsedujočega Svetu EU Janeza Janše in našega ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, ki sta z odločnim ukrepanjem in podporo voditeljev članic EU preprečila nov naval.
Zdaj imamo pred vrati vojno in samo odločno in enotno ukrepanje EU in sveta lahko prepreči hude posledice za vse nas. Vojna v resnici ni tako daleč, kot se morda komu zdi. In nekateri se še spominjamo kako je bilo leta 1991. Vsako izgubljeno življenje je katastrofa. Zato je potrebno napeti vse sile, da se vojna konča čim prej.
Alenka Jeraj je poslanka v DZ RS, predsednica Društva Fran Govekar Ig, mama, pesnica, režiserka, odbojkarica, smučarka, optimistka 🙂
