19.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 8 avgusta, 2022

Nacisti s peterokrako rdečo zvezdo 

Piše: Gašper Blažič

Leta 1991 sem dogajanje v času vojne za Slovenijo spremljal – seveda kot osnovnošolec – predvsem s televizijskih ekranov. Zagotovo je bil to mučen in negotov čas, saj nismo vedeli, kako se bo zadeva razpletla in ali nas morda ne čaka več let boja za golo preživetje. Ko danes opazujem podobno dogajanje v Ukrajini, smo se na prizore, ki so nas pred nekaj meseci pretresli, kar navadili. Prvotni šok zaradi vojne se polagoma spreminja v brezbrižnost in v pragmatične načrte, ali ne bi bilo vendarle bolje, če bi Rusiji popustili že na začetku in bi bil sedaj mir.  

A če bi na takšen način razmišljali leta 1991, je veliko vprašanje, kaj bi se s Slovenijo zgodilo. Dandanes nam sicer marsikdo soli pamet, češ, Slovenci smo imeli srečo, ker nismo bili na »jedilnem listu« programerjev Velike Srbije in da nas jugosoldateska dejansko ni hotela uničiti, le malo nas je hotela prestrašiti. Očitno se je ta mit med Slovenci sčasoma dobro prijel in smo hitro pozabili na dogajanje, tudi na grožnje iz beograjskega generalštaba, od koder je 2. julija 1991 general Blagoje Adžić ob koncu svojega govora hladnokrvno grozeče napovedal »Našli bomo tiste…« Voditelj osrednjega TV dnevnika Aleks Štakul je bil tisti večer izjemno čustven. Tako ali tako pa so se tisti dan širile govorice o skorajšnjem državnem udaru, saj naj bi JLA kljub izvolitvi Stipeta Mesića za predsednika predsedstva SFRJ, s čimer je vrhovno poveljstvo Jugoslavije spet postalo operativno, enostavno prezrla ukaze predsedstva in delala po svoje. Mesić je sicer tisti dan – v spremstvu »mirovnega posrednika«, makedonskega kolega dr. Vasila Tupurkovskega (verjetno se ga spomnite po njegovih legendarnih črtastih polo majicah) – v poznih popoldanskih urah nenadoma obiskal Ljubljano in komaj še »ujel« predsednika Kučana, ki je imel za seboj dokaj dolgo srečanje z nemškim zunanjim ministrom Hansom Dietrichom Genscherjem (predsedujočim ministrom KEVS) v Beljaku. In je nato na tiskovni konferenci ob Jelku Kacinu povedal nekaj dvoumnih besed o tem, da dokler vidimo njega (Stipeta) tu, vojaški udar še ni izvršen…

Da, 2. julij 1991 je bil »dan, ki ga ni bilo mogoče pozabiti«, tako veliko se je tistega dne dogajalo: vdor staršev vojakov, ki so služili vojaški rok v Sloveniji, v srbsko skupščino, upor golorokih Zagrebčanov pred Titovo vojašnico, silovit spopad v Krakovskem gozdu ter Šentilju, napadi na televizijske komunikacije v Mariboru, itd. In seveda, barbarski napad JLA na Gornjo Radgono, tik ob meji z Avstrijo. TV Slovenija je tam imela posebnega poročevalca, ki je vse tiste dni skupaj s sodelavci ves čas hodil po terenu v Pomurju – to je bil Boris Cipot. Spremljal je (med drugim) helikopterski desant pri Gederovcih (mejni prehod z Avstrijo), letalski napad na Mursko Soboto (ter intervju z ranjenim vojakom Miloradom Kneževićem iz Doboja v bolnišnici, kjer je sam povedal, kaj se je dogajalo), upor krajanov Murskega Središča ob poskusu prodora tankovske kolone iz Varaždina na mejne prehode z Madžarsko…

Najbolj pa je tistega dne krvavela Gornja Radgona, sejemsko mesto tik ob meji z Avstrijo. Malo pred tem je bil tam ubit svetovni popotnik in publicist Janez Svetina. Tankom JLA, ki so ostali ujeti v koloni, so na pomoč priskočila letala. Mejni prehod je bil uničen, ob njem Osnovna šola dr. Janka Šlebingerja, mnogo stanovanjskih zgradb je bilo huje poškodovanih, prav tako komaj dobro obnovljen cerkveni zvonik. TV Slovenija je tisti večer predvajala poročilo Borisa Cipota, sestavljeno iz več delov. Spopad je spremljal z druge, avstrijske strani Mure, saj se je bilo v Gornjo Radgono nemogoče prebiti in od tam skušal čim bližje opazovati »jugoslovanski Bejrut«, kot je sam dejal. V zaključku svojega javljanja je dejal: »Takšnega barbarstva so bili sposobni samo nacisti. To pa so nacisti s peterokrako rdečo zvezdo.« (VIR, v sedmi minuti).

Takrat sem postal na Borisa precej bolj pozoren, še bolj pa ob ogledu oddaje »Slovenija na barikadah«, kjer se je kar nekajkrat pojavil. Šele veliko let kasneje sem ga spoznal tudi osebno. Takrat ni več delal za RTV Slovenija. Sprva sem si domišljal, da mu mora biti omenjena oddaja v ponos, a dejansko je bila to njegova velika bolečina, saj je na njen račun ostal brez zajetnega videoarhiva iz leta 1991, medtem ko so na račun oddaje obogateli drugi. Pred leti sva tako občasno sodelovala z izmenjavo člankov, saj je delal za portal vfokusu.com. In kasneje ostal še brez tega. Snemal je tudi pogovorne oddaje »Sreda v sredo«, a ko je gostil Bernarda Brščiča (leta 2017), so se dežurni režimski aparatčiki lotili ne samo Cipota, ampak tudi njegovih oglaševalcev. To je bil seveda le eden od številnih primerov, ki so dokazovali, da politično podzemlje dobesedno sovraži novinarja Cipota, ki je večkrat razgaljal tudi lokalne mahinacije starih režimskih krogov, ki so se »odlikovali« tudi v skrajno umazanem boju proti murskosoboškemu škofu dr. Petru Štumpfu. Boris Cipot je znal tudi povedati, kakšna je razlika med dunajsko in bratislavsko evangeličansko teološko šolo. Tisti, ki so prišli iz slednje, so bili rdečemu režimu bolj naklonjeni, medtem ko je prvi pripadal evangeličanski senior izpred treh desetletij Ludvik Novak – tisti evangeličanski duhovnik, ki je podobno kot ljubljanski nadškof Šuštar ob razglasitvi samostojne Slovenije ob blagoslovu lipe ostal brez mikrofona. In ni skrivnost, da se tudi Boris ni ravno dobro razumel s svojim prekmurskim rojakom Milanom Kučanom, podrobnosti o tem, kako se je partijskemu šefu izneveril, je pojasnil TUKAJ.

Kdo ve, ali je prav njegovo poimenovanje »nacistov s peterokrako rdečo zvezdo«, s katero se je nato ves čas po osamosvojitvi nemoteno kitila borčevska zveza z vsemi svojimi podmladki vred, sprožilo veliko zamero s strani političnega podzemlja. Tudi ravno umrli akademik in Prešernov nagrajenec dr. Kajetan Gantar je še lani objavil odmevne članke o tem, kako je v času nacistične okupacije doživljal politkolesarske seanse nemškutarjev, ki so bili na moč podobni sodobnim »jenulovcem«. Zato je Borisova izjava o nacistih s peterokrako rdečo zvezdo precej posrečena predvsem zato, ker ob njej vedno znova poskočijo tisti, ki se imajo za velike borce proti nacizmu, hkrati pa uveljavljajo totalitarno komunistično prakso (če že ideologije ne poveličujejo). Tudi v odnosu do Ukrajine se vidi, kako hitro je mogoče nasesti mitu o tem, da so Ukrajinci samo nacistični odpadniki ruskega naroda. A četudi Putina poimenujemo »Vladolf Putler«, s tem še ne povemo vsega. Potrebna je pač razlaga, da je Putin v svojem jedru predvsem socialist (boljševik), ki je, podobno kot Hitler, svoj vulgarni socializem »cepil« z nacionalnimi miti in zgodovino. Navsezadnje pa je tudi vidovdanski Gazimestan leta 1989 pod vodstvom »vožda« pokazal podobno platformo, zaradi katere je bivša država razpadla v ognju in krvi. Zgodovina pa se ponavlja kot farsa: porušeni Mariupolj je za Slovence deja vu, tragičen spomin na Vukovar, Sarajevo in navsezadnje tudi Gornjo Radgono iz leta 1991. Duhovno-mentalna podlaga pri vseh teh grozodejstvih pa je bila zelo podobna.

Tudi zato razumem, zakaj stavkajoči družbeno-politični delavci na RTV Slovenija tudi danes, če bi Borisa Cipota vrgli iz službe, ne bi niti pisnili, ampak bi celo ploskali. Gre pač za mentaliteto nacistov s peterokrako rdečo zvezdo.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine