Piše: Dr. Stane Granda
Nedavno sta se v zvezi z vojno v Ukrajini v luči oblikovanja zunanje politike nove Golobove vlade pojavila dva nasprotujoča si dokumenta. Proti nenaklonjenemu oboroženi pomoči napadenim in narodno ter življenjsko ogroženim Ukrajincem Kučanovega kroga se je z diametralno nasprotnim stališčem oglasila skupina zgodovinarja in odmevnega publicista Luke Lisjak Gabrijelčiča. Nekateri zaradi dela njegovih privržencev vidijo v njima konceptualni spor znotraj slovenske levice ali vsaj Golobovih privržencev. Priimki dela sopodpisnikov Lisjakovega memoranduma to zanikajo. Čeprav gre za zunanjepolitično vprašanje, prevladuje notranja problematika. Bolj kot politika so v ospredju temeljna moralna načela, na podlagi katerih, ne samo slovenski narod, stoji ali pade. Gre za evropsko kulturo, ki jo ogroža aziatski despotizem.
Münchenski sporazum leta 1938 je dal zalet Hitlerjevim ambicijam. Milijoni mrtvih in širitev sovjetskega imperija so njegov končni cilj. Kučan in njegovi ga hočejo ponoviti v Putinovo korist. Trudijo se, ne samo da bi Slovenijo odvrnili od pokončnega in aktivnega odnosa do mučeniških naporov Ukrajincev, da bi »stali in obstali«, ampak da bi v skupnosti držav, ki jih podpirajo, naredili razdor, ki bi Putinu pomagal obnoviti nekdanji ruski imperij. Ne gre jim verjeti, da to počenjajo iz svoje miroljubne narave in skrbi za nesrečne Ukrajince. Predolgo so politiki, da bi jih smeli videti kot humaniste. Gre za patentirane antidemokrate, nesmrtne privržence totalitarnega nasilja, ki bi radi Evropo vrnili v stanje pred propadom evropskega komunizma, obdobje pred procesi demokratizacije v Sovjetski zvezi. Niso toliko neumni, da bi verjeli v njeno obnovo, pač pa so prizadeti zaradi obstoja in premoči zveze Nato. Odpraviti jo hočejo v imenu »nove varnostne arhitekture Evrope«. Čeprav posredno ponujajo novi Katin ali Srebrenico ali Babji Jar, podpisnik Juri mogoče še Porčinj, se demagoško sklicujejo na tisoče mrtvih vojakov in civilistov, skoraj 8 milijonov razseljenih, podražitve energentov in žit, strah pred lakoto v svetu in še še hujši begunski val. Pot v evropski in svetovni pekel človeštva tlakujejo s primitivnim zlorabljanjem humanizma. S sklicevanjem na ustavno načelo mirovne politike ter zavezanosti kulturi miru in nenasilja zlorabljajo še slovensko ustavo. Očitno jim citirano načelo pomeni uslužnost in razumevanje do nasilnežev Putinovega tipa. »Prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju«, pomeni poenotenje s Putinom.
Pravzaprav so Kučanovi slabši od Putina. Ciniki! Značilno je, da je med njimi Türk, ki celo kot predsednik Slovenije ni skrival prezira do njenih državljanov. Za nekatere med že tako maloštevilnimi podpisniki dvomimo, da so izjavo sploh prebrali. So nasedli oziroma so se dali izrabiti Kučanovemu poosebljenju antijanšizma in preziru slovenske osamosvojitve? Je v ozadju Putinov denar? Njihovi privrženci širijo govorice, da so podpisniki Lisjakove izjave ameriški plačanci in agenti Cie. Kot dokaz navajajo podpis Fulbrightovega štipendista. Njihovo obsojanje Putina, navajanje tisočev »mrtvih vojakov in civilistov, skoraj 8 milijonov razseljenih« je klasičen cinizem, izprijenost, »kučanizem«, ki spominja na njegov odnos do povojnih pobojev.
Lisjakova skupina, ki bi na referendumu gotovo dobila plebiscitarno soglasje, v nasprotju Kučanom ne pristaja na logiko imperializma in posredno zanikanje vrednot slovenske osamosvojitve. Pokazala je, v kom dejansko vidi fašiste. Kučanovim očita, da ni mogoče »verodostojno obsojati ruske agresije in hkrati vleči potez, ki slabijo ukrajinski odpor«. Ne pristajajo na enak odnos do zločinca in žrtve. »Ker so se Ukrajinke in Ukrajinci kot skupnost opredelili za to, da obstoj svoje države in samobitnosti ubranijo z orožjem, je njihova izbira po našem prepričanju zavezujoča.«
Lisjakova skupina podpisnikov ugovora zoper Kučanove sledilce je eden svetlih trenutkov slovenske notranje politike v zadnjih letih. Ni dokaz nove delitve, ampak dokaz, da Slovenija ima upanje na prihodnost, da še vedno v njej prevladuje evropski in siceršnji humanizem. Če nas ne more vsaj minimalno poenotiti odnos do slovenskih razmer, nas vsaj tuja nesreča. Bolje kot nič!
