Piše: Jože Biščak
Kar je demokratični in svobodoljubni Zahod nekoč z gnusom opazoval na Vzhodu (in protestiral), danes uporablja sam. Spoznanje, da je sodstvo odlično orodje, ko se z montiranimi političnimi procesi elegantno znebiš konkurence, je strašljivo.
Francosko sodišče je pred kratkim obsodilo poslanko in nekdanjo voditeljico Nacionalnega zbora (RN) Marine Le Pen na zapor in petletno prepoved kandidiranja na volitvah, domnevno zaradi poneverbe sredstev Evropske unije. Toda tudi sodišče je priznalo, da se Le Penova ni osebno okoristila. Sodba še ni pravnomočna, Le Penova se je pritožila. A vse kaže, da je njena predsedniška kandidatura blokirana. »Sodba je politični mrtvaški zvon,« je dejala. Glavne kandidatke za zmago na predsedniških volitvah leta 2027 tako ni premagala politična in ideološka konkurenca, ampak sodstvo, ki je s preventivno sodbo neposredno poseglo v politični boj.
To smo v Sloveniji doživeli z Janezom Janšo leta 2014, s čimer je sodstvo preprečilo zmago SDS na parlamentarnih volitvah. Zadeva Patria se je vlekla skozi tri volilna obdobja: leta 2008 je bila lansirana izmišljena zgodba finske televizije, iz katere je kasneje nastal konstrukt, da je denar iz Patrie končal pri SDS; pred predčasnimi volitvami 2011 se je začel politični proces; pred volitvami 2014 je sodba postala pravnomočna. Zadeva je bila tipičen produkt komunistične ideologije. V kateri koli resnično pravni državi do takšnega pregona proti posamezniku nikoli ne bi prišlo, saj je lov na čarovnice prek ugrabljenih institucij nedosleden in služi enemu namenu − preprečiti političnemu nasprotniku zmago na volitvah. To so metode totalitarnih sistemov, metode komunistične pravosodne šole.
Komunistični režim (njegovi krvni in ideološki nasledniki), ki je na videz padel leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila in se v ustavi razglasila za demokratično parlamentarno demokracijo, je ohranil vpliv na sodstvo (in druge institucije). Slovensko pravosodje ni bilo nikoli lustrirano; sodniki s socialistično miselnostjo, ki so bili neposredno podrejeni centralnemu komiteju komunistične partije, so nemoteno nadaljevali svoje delo tudi v demokratični državi. Nikoli niso pretrgali svojih vezi s totalitarnim režimom. Samo za ilustracijo. Tik pred razpadom komunistične države je bila izvedena anketa med sodniki (objavljeno v knjigi Uvod v sociologijo prava Albina Igličarja). Pokazalo se je, da je bilo 94,9 odstotka poklicnih sodnikov sodišč združenega dela članov Zveze komunistov Slovenije (vsi člani KS na vrhovnem sodišču in 61,9 odstotka na osnovni ravni). Skoraj polovica sodnikov je izjavila, da se pri svojem strokovnem delu »vedno naslanjajo na splošne družbene vrednote in moralna načela socializma«, pri čemer je v ospredju »avantgardna vloga Zveze komunistov« pri uresničevanju »novih idej in konceptov v našem družbenopolitičnem sistemu«. Poleg tega je 80 odstotkov sodnikov poudarilo, da imajo v svojih sodbah velik pomen »moralna načela socialistične družbe«. Sodniki so torej odločali v skladu z željami totalitarnega režima.
Slovensko sodstvo se take miselnosti nikoli ni znebilo; zato je leta 2014, tik pred državnozborskimi volitvami, izvedlo politično motiviran proces in obsodilo vodjo opozicije, slovenskega konservativnega politika Janeza Janšo. Ustavno sodišče (ki je bilo takrat nekoliko neodvisno) je sodbo razveljavilo zaradi kršitev človekovih pravic, a škoda je bila storjena. Vendar je razlog, na podlagi katerega so obsodili konservativnega politika, res osupljiv. Pozor! Janez Janša naj bi bil obtožen, da je »na neznani lokaciji, ob neznanem času in z neznanim komunikacijskim sredstvom prejel obljubo nagrade«! Takšna obtožba je bila prej mogoča le v komunističnih režimih, ne pa v sistemih, ki so veljali za demokratične in svobodne.
Kljub škandalozni razsodbi in očitnim kršitvam človekovih pravic so institucije Evropske unije (katere članica je Slovenija) molčale. Ni presenetljivo: EU je postala močvirje komunistične ideologije. To dokazuje tudi primer Le Penove.
