Piše: Mitja Iršič
Analitiki smo se dolgo praskali po glavi, ko smo skušali razumeti, zakaj je Robertu Golobu uspelo tako premočno zmagati na državnozborskih volitvah, ko pa je ljudem pred volitvami zelo jasno, z izbranimi besedami povedal, da jim bo z razveljavitvijo Janševe dohodninske reforme znižal plače. Veliko ljudi je bilo takrat prepričanih, da je to zadnji žebelj v krsti njegovega mandata. Kako bi lahko politik preživel obljubo nižanja standarda svojih volivcev, in to z izgovorom, da bi država imela premalo, če bi državljani imeli višje plače.
Videti je, kot da zmaga na volitvah ob takem katastrofalnem nastopu kljub vsej podpori dominantnih medijev krši vsa pravila politologije in sociologije. Od nekdaj je bilo namreč jasno: če ljudem obljubiš nižji življenjski standard, boš izgubil. Politiki se morajo vsaj delati, da jim gre za prosperiteto državljanov. Golob je vsa ta pravila prekršil, hkrati pa se je že takrat obnašal nepredvidljivo, kontradiktorno, celo nevrotično, politično pa v popolni skladnosti s skrajno stranko Levica.
Kaj se je torej v resnici zgodilo?
Dobra lekcija o tem, koliko ljudje vedo o tem, kaj se jim dogaja, je zadnja anketa, v kateri so ljudi na ulici spraševali, koliko plačujejo za »brezplačno« zdravstvo. Skoraj brez izjeme so trdili da nekaj deset evrov na mesec. Visoko šolani uporabnik socialnega omrežja X se je hvalil, kako so protibolečinske tablete pri nas »brezplačne«, v ZDA pa jih moraš plačati, in zapisal: »Plača ZZZS, ki mu nameniš 35€ na mesec. Poskusi s takim zavarovanjem priti skozi v Ameriki.«
Ko jim poveš, da nekdo s povprečno plačo v zdravstveno blagajno prispeva več kot 300 evrov na mesec, s katerim nato mimo njihovega vedenja gospodari centralnoplanska služba, kakršne so poznali v Varšavskem paktu, vam najprej ne verjamejo, potem pa tisti najbolj »načitani« dodajo, da je sicer to res, ampak od tega je le 6,36 odstotka prispevek delodajalca, 6,56 odstotka pa prispevek delojemalca.
Ljudje so ideološko zdresirani, da bruto plače ne dojemajo kot »svoje«, da to ni njihov denar.
Kaj takšni odgovori povedo? Ljudje so ideološko zdresirani, da bruto bruto plače ne dojemajo kot »svoje«, da to ni njihov denar. Ne poznajo drugega načina življenja kot tistega, kjer država kot veliki brat v zameno za »brezplačne storitve« ukrade polovico njihovih dohodkov, nato pa jim – z vsemi davki, ki jih plačujejo, od DDV, trošarin do različnih davkov in prispevkov – obdržijo približno 30 odstotkov. Ne dojemajo, da je to njihov denar. To niso »prispevki delodajalcev« in »prispevki delojemalcev« pa »solidarnostni skladi« pa »varčevanje za pokojnino«. Ne. To je država, ki je vam ukradla denar in ga dala nekomu drugemu, v največji Ponzijevi shemi na svetu.
Zato je Golob lahko, čeprav je napovedal nižje plače, zmagal. Ljudje bruto plač ne dojemajo kot svojega denarja – kot nečesa, kar so zaslužili z lastnimi rokami in kar legitimno pripada njim. Živijo v svetu, kjer misijo, da je le neto plača njihova, preostanek pa je varščina gangsterjem, ki jih sicer vsi sovražijo, ampak »je vsaj mir« – oz. so vsaj brezplačne javne storitve. Ko umirajo v čakalnih vrstah, pa se jim zdi, da je za to kriva kapitalistična pogoltnost in korupcija, ne pa da tako v zdravstvu kot v pokojninskem sistemu sodelujejo v zaroti, kjer država njihov denar »pravično« (beri: neracionalno in koruptivno) distribuira med družbenimi deležniki, pri čemer so družbeni deležniki ne le pacienti in upokojenci, ampak našistični korporativni sokoli s koreninami globoko v prejšnjem sistemu. To ni napaka – to je ena od prirojenih lastnosti sistema, kjer določeni ljudje upravljajo z denarjem, ki ni njihov.
Kako bi premagali ta urok? Potrebni bi bili radikalni ukrepi, najbrž preradikalni za Slovenijo. Edini recept je, da ljudje dobijo bruto bruto plačo na tekoči račun, potem pa se lahko sami odločijo, kako bodo porabljali svoj denar. Bodo za starost nalagali v ZPIZ ali v pokojninski sklad Franklina Templetona? Bodo svoje zdravje zavarovali pri centralnoplanski ZZZS ali kakšni mednarodni zavarovalnici, ki trži njim prilagojen paket zavarovanja? Dajmo jim izbiro. Dajmo jim vedeti, koliko v resnici zaslužijo in koliko jim od tega za skrotovičene javne storitve pokrade država, pa ne bodo nikoli več nasedali šarlatanom, kot je naš premier. Rešitev je torej preprosta, če parafraziram skrajno levico: moja plača, moja odločitev!
