Saj razumem, zakaj Evropski parlament vabi na volitve s sliko temnopoltega moškega in ženske anatolskih genetskih potez. Razumem, da Lidl in Hofer v svojih katalogih objavljata slike temnopoltih manekenov, ki v trenirki lovijo belopolte ženske, in dečke bližnjevzhodnih potez, kako s torbico hodijo šolo. Vem, kaj bi radi povedali. Lepo je, da smo strpni. Rasizem je slab. Vsi smo ljudje. Se strinjam. A to ni vse, kar sporočajo. Radi bi nam razložili, da mora biti Evropa zaradi kolonialne preteklosti prisiljena, da postane United Colors of Benetton – oaza multikulturnosti. Da se zgleduje po germanskih kolonialnih zasevkih (ZDA, Kanada, Avstralija, Nova Zelandija, Južna Afrika), ki jih je ustvarila. Da Zahod družno z njimi postaja prva multikulturna družba v zgodovini človeštva, kjer ni pomembno, kdo si, kako različna je tvoja kultura in kako nekompatibilen je tvoj pogled na resnični svet, ki nas obdaja. Dovolj trdne sisteme pravne države in tržnega kapitalizma smo ustvarili, da bo tukaj vsak našel svojo srečo in blaginjo, ne glede na to, ali prisega na ustavo, koran ali rigvedo. To bi vam radi povedali. Nekateri namerno skritih pritlehnih namenov, drugih je tako strah obtožb o rasizmu, da so začeli verjeti utopiji. Aktivistični, skregani z resničnostjo in dolgoročno kataklizmični utopiji, ki zanika, kaj sodobna Evropa je, zaradi česa je nastala, obstala in kaj jo dela drugačno od ZDA.
Se še spomnite začetka devetdesetih, ko je Toto Cutugno zmagal na Evroviziji s hvalnico evropske integracije Insieme: 1992? Pel je o evropskih sanjah in ponovni reintegraciji ljudi v zahodnoevropski projekt. Ljudi, ki so bili za pol stoletja izgubljeni v bedi sovjetskega komunizma. Pel je o Evropi brez meja, Evropi istih idealov. V Berlinu se je ravnokar zrušil zid, ki je ljudem preprečeval beg iz komunističnega raja v kruti kapitalizem. Sovjetski vojaki, ki so 34 let prej teptali madžarske civiliste, so začeli odhajati in seliti svoj osiromašeni zarjaveli arzenal čez južnomadžarsko mejo. Poljska Rzeczpospolita Ludowa je bila v zadnjih vzdihljajih in Lech Walesa se je s Solidarnostjo pripravljal na odločilno zmagoslavje na volitvah le nekaj mesecev pozneje. Jugoslaviji se je bližal konec kljub neznanskim naporom slovenskih komunistov, združenih v ironično naslovljeni pahljači interesnih združenj z imenom Stranka demokratične prenove, da se federacija nasilno združenih južnoslovanskih narodov ohrani – s tem pa tudi privilegiji izbrancev mafijske psevdo-socialistične države, ki je parazitsko povsem prepredla ves Balkan. Na Češkoslovaškem je pol leta pred tem potekala žametna revolucija, ki je odstavila totalitarne voditelje, ukinila državno kontrolirane cene in se pripravljala na formalno ustanovitev dveh demokratičnih kapitalističnih držav. Ruskim komunistom v Kremlju je postalo jasno, da se sovjetskemu projektu – najbolj smrtonosnemu in enemu najbolj nazadnjaških imperijev v človeški zgodovini – bliža konec. Čeprav je trda linija komunistov še leto zatem skušala izvesti državni udar, se je že takrat, pomladi leta 1990, vedelo, da se dokončno končujejo oktobrske sanje nevrotičnih psihopatov s hudo narcisoidno motnjo, ki so v bedo in životarjenje pahnili skoraj tretjino človeštva.
Evropa brez meja je bila na dosegu roke. Prvič v zgodovini se je kontinent nadejal integracije, ekonomskega sodelovanja in skupnih sinergij, ki iz tega izhajajo – kar je bil tudi osnovni cilj zahodno-evropskih povezav po drugi svetovni vojni. Nihče ni sanjal o Združenih državah Evrope. Tudi Toto Cotugno ne. Pel je “Per oi, nel cielo mille vilini, per noi, amori senza confini, lo e te sotto gli stessi ideali, sempre piu liberi noi” – Za nas na nebu je tisoč violin, za nas ljubezen brez mej, ti in jaz imava iste ideale – da skupaj združimo Evropo. Tisoč violin, tisoč običajev, mavrica kultur, ki si delijo iste ideale in iste cilje – sobivanje, spoštovanje raznolikosti med narodi in sodelovanje za dosego skupnega dobrega – tako v ekonomskem kot socialnem smislu.
Evropa je preživela, ker so bile kulture povsem kompatibilne
Sanje 1992 smo dosanjali. Evropa je postala projekt evropskega sodelovanja. Mej ni bilo več. A države so ostale. In tako je bilo prav. Nemci so ostali Nemci. Madžari so ostali samosvoj ugrofinski unikum. Portugalci niso postali Španci. Litovci niso hoteli združitve s Poljaki, kljub vojvodskim zgodovinskim povezavam izpred več kot 200 let. Evropo je zgodovina kot kipec iz gline izoblikovala v Evropo homogenih narodov. Narod, ki si ne deli le zgodovine, jezika in kulture, ampak tudi dobršen del genetskega materiala, čeprav je ta koktajl neolitskih, indoevropskih in celo neandertalskih genov. Mešanice, ki so danes nastale, so tako značilne, da lahko ponudniki raziskav družinskih dreves s pomočjo DNK določijo “nemške”, “nizozemske”, “poljske”, “slovenske” gene. Eno od presenečenj sodobnih genetskih raziskav je bilo recimo to, kako veliko genetskega materiala si Slovenci in severni Hrvati delijo s Slovaki, Čehi in južnimi Poljaki, ne glede na to, da je naš jezik lingvistično brez dvoma južnoslovanskega (starocerkveno-slovanskega) izvora. Evropa je postala Evropa genetsko-lingvistično-kulturnih žepov, ki niso le državne entitete, ampak nekakšna razširjena družina. Povprečen Nizozemec je videti kot Rudi Carrell, Marco Van Basten ali Max Verstappen. Povprečen Avstrijec kot Arnold Schwarzeneger ali Jörg Heider. Povprečen Poljak kot Adam Malysz in Robert Kubica. Tudi vzorci obnašanja so dovolj značilni, da nastajajo narodni stereotipi. Kljub različnosti in specifičnosti si delimo določene vrednote in zgodovinske izkušnje, ki nas delajo podobne. Demokracija, liberalnost, človekove pravice, družina, smisel za podjetništvo in inovativnost. Vse to si evropski narodi delimo kot del neke višje skupnosti, ki nastaja analogno na podoben način, kot v lingvistiki nastajajo otoki nepovezanih jezikov, ki si delijo gramatične značilnosti in besednjak zaradi zgodovinskih povezav (v lingvistiki temu pravijo ‘sprachbund’, morda bi lahko podobnim kulturnim povezavam rekli kulturbund).
Zato je zveza uspela. Ker je bila kot srečanje dobrih prijateljev. Prijateljev, ki zasledujejo skupne cilje, si delijo iste vrednote in v prostem času uživajo v podobnih hobijih. A še vedno prijateljev, ki se ne bi vselili v isto hišo in postali sostanovalci, saj bi tako prišlo do nepotrebnih konfliktov. Evropa Tota Cutugna je zaživela in preživela. Brez meja. Ker so bile kulture povsem kompatibilne.
Evrovizija s Conchito Wurst postala del napada na naš način življenja
Evrovizija leta 2019 pa je bila simbol tega, kar si sodobna socialistična levica (indici močno nakazujejo, da v simbiozi z ruskimi krti, ki bi radi uničili evropski projekt) predstavlja kot “Evropo brez meja”. Tam nekje v devetdesetih je festival nehal biti festival popevk in praznovanja glasbene raznolikosti in se spremenil v festival militantnega aktivizma. Progresivna politika z glasbeno spremljavo. Danes države kar tekmujejo, katera bo bolj “woke”. Črni Šved ali islandski antikapitalistični hamasovci? Francoski hermafrodit ali italijansko-egipčanski zvezdnik resničnostnega šova? Ko je leta 1998 zmagala Dana International, se mi je še zdelo posrečeno. Nekaj novega – gospod s spolno disforijo, ki je svojo patologijo spremenil v biznis in zapel zares spevno melodijo. Ko se je leta 2015 prišla Conchita Wurst – homoseksualni moški z brado, oblečen v žensko – delat norca tako iz običajnosti kot iz ljudi s spolnimi motnjami, smo bili že globoko v časih intersekcionalnega aktivizma. Takrat ni bilo nič več smešno, da ga je brada popeljala vse do zmage kljub obupno slabi pesmi.
Takrat je Evrovizija že postala del frontalnega napada na naš način življenja. Podobno kot vsa sublimirana sporočila iz uvoda. LGBTQ-aktivizem se je združil z levičarskim nagonom po rušitvi zahodne civilizacije in v simbiozi začel prepevati multikulturno arijo. Zato se danes na paradah ponosa skoraj bolj strastno zavzemajo za svet brez meja kot za pravice homoseksualcev (saj imajo že nekaj časa vse pravice, ki so civilizacijsko zares pomembne). Globalna elita kaviar socialistov, ki živi v nekem svojem eksistenčnem mehurčku, se je odločila, da smo dovolj bogati, da se “obogatimo” z ljudmi, ki jim je naš način življenja tako tuj, kot je nam tuje nomadsko življenje Bušmanov iz puščave Kalahari. Saj veste – zato, da nam pomagajo iz demografskih zagat pokojninske blagajne, kot je leta 2015 napovedovala Nemčija in, namesto da bi vabila sposobne ukrajinske, ruske in beloruske tehnike, raje na pomoč klicala inženirje iz Islamabada, Bagdada in Karačija – tiste, ki so od tam, kjer ni vojne, le revščina, ki so jo proizvedli tamkajšnji despoti. Tudi pri nas se te dni predvsem na social-demokratski strani pogovarjajo o nadomeščanju manka 10.000 delavcev na leto s prišleki od nekod drugod. Njihove tihe nevladno-vladne izpostave se na prvih frontah borijo prav za ta namen. Uvoz bodočih levih volivcev. Implozija zahodne civilizacije. Nevladne organizacije se bojda zavzemajo, da bi bil vsak nelegalni migrant deležen dostopa do prošnje za azil. Če bi šlo le zato, potem slovenski NVO-ji ne bi stopali v kontakt z migranti že v Bosni in na Hrvaškem, ne bi grozili našim policistom s civilnimi postopki in ne bi v Veliko Kladušo pošiljali brošur z navodili, kako priti do Slovenije in čimbolj učinkovito zaprositi za azil. Ne sprenevedajmo se – gre za načrt. Sistemsko voden, centralno planiran in tiho vladno požegnan.
Zadaj so različni interesi:
Politično-parcialni: na evropski ravni interesi umirajoče levice, ki želi nove volivce, na slovenski ravni levice, ki bi rada konsolidirala oblast reformiranih komunistov.
Kapitalistično-parcialni: levica v postkomunističnem času, ko je bila osnovna ideja socializma povsem poražena, skoraj nikoli ne obstaja v političnem vakuumu brez bogatih botrov, ki si s kronanjem svojih nastavljencev zagotovijo nemoteno pot do javnih sredstev.
Interesi uporabnih idiotov: tisti, ki nasedejo retoriki obojih in mislijo, da spreminjajo svet s tem, da si prizadevajo naš bogati svet deliti z manj srečnimi od nas.
Uporabnim idiotom bomo morali razložiti, da je umetna integracija nekompatibilnih kultur nemogoča
Ti zadnji so tisti, ki jih moramo doseči. Politični in državno-kapitalistični strici iz ozadja dobro vedo, kaj počnejo, njim ni treba prav nič razlagati. Uporabnim idiotom pa lahko še kaj povemo in upamo, da bodo razumeli. Recimo to, da razširjene družine, ki jih predstavljajo evropski narodi, niso le stranski učinek zgodovine, ampak eden od pomembnih razlogov, zakaj smo zgodovinsko najuspešnejša in najinovativejša civilizacija na svetu. Tudi naš najbistrejši in najdojemljivejši otrok čez lužo je uspel in prevzel žezlo nosilca sodobnega svetovnega reda. In nam pokazal, da asimilacija tudi po dvesto letih integracije (tudi take, ki je rasistična do belcev proti manjšinam) ne uspe iz povsem različnih kultur narediti ljudi, ki bodo ne le enakopravni, ampak enaki tistim, ki so civilizacijo naredili. Statistika ne laže, interpretacij za anomalije pa tako primanjkuje, da je danes v ZDA govoriti o statistiki že skoraj fašistično. Recimo to, da temnopolti redno in znanstveno ponovljivo dosegajo slabše rezultate na testih SAT (ne le tisti iz revnih domov, enak vzorec velja za vse družbene sloje). Da temnopolti (ki predstavljajo 13 odstotkov prebivalstva) povzročijo 53 odstotkov vseh umorov in da 93 odstotkov umorov temnopoltih povzročijo drugi temnopolti (nasilje znotraj ras je tam medijsko skoraj povsem cenzurirano, ker ne ustreza politični agendi). In tukaj govorimo o mešanici etničnih skupin, ki so že zdavnaj skozi 200 let medsebojne ploditve premešane z evropskimi in domorodnimi priseljenci. A razlike v etosu temnopolte skupnosti v ZDA so tako izrazite in homogene, da bi jih zlahka proglasili za celostno etnično skupino, afro-ameriški kulturbund. 200 let poskusov asimilacije, 200 let porazov. Tudi temnopolti komentatorji in aktivisti danes priznavajo, da je prava integracija v enotno ameriško kulturo spodletela. Le strinjajo se ne s konservativci o tem, kdo je za to kriv.
A ni zanimivo, da smo ravno mi, Evropejci, prisiljeni biti glasniki nove multikulturne dogme, ki si je tako tisti na levi kot tisti na desni ne želimo? Raznolikost se pričakuje in forsira v Nemčiji, Franciji, Veliki Britaniji, Nizozemski, Sloveniji. Na Kitajskem pa živijo Kitajci. Na Japonskem živijo Japonci. V Turčiji živijo Turki. V turških -stanih živijo turška plemena. Na Bližjem vzhodu živijo Arabci in poarabljeni Perzijci – tisti majhen košček Bližjega vzhoda, kjer obstaja miniaturen otok zahodno kompatibilne kulture, ujet med Jordanijo, Sirijo in Egipt, pa jih tako moti, da si želijo tamkajšnje prebivalce izgnati v morje – pa to ne govorijo ekstremisti, ampak visoki politiki. Celo Wakanda, mitska dežela iz filma Črni panter, kjer črnci živijo v supermoderni liberalni državi, je rasno-čista utopija. Le Evropa in njeni kolonialni otroci bi morali biti svetilniki multikulturalizma. Ker je multikulturnost ena od osnovnih postulatov kulturnega marksizma, ki bi nas rad pod prisilo socialne uravnilovke z vladnimi dekreti naredil enake.
Evropa bo Evropa narodov, kapitalizma, kompatibilnih kultur in skupnih vrednot. Ali je pa ne bo!
Nisem politik, zato si to upam povedati. Če bi napisal tak sestavek in aktivno sodeloval v politiki, bi bilo moje politične kariere najbrž že konec. Ad hominem antifa aktivizem je postal način življenja, tudi na institucionalni ravni. Za socialne demokrate je postal kruh in maslo politike. No, še dobro, da nisem politik in lahko tako svobodno nagovarjam uporabne idiote socialistične internacionale. Sporočam jim: ne bojte se desnice. Ne bojte se javne razprave. Ne bojte se dejstev. Tudi mi si želimo, da bi vsi na svetu živeli v sožitju, tako kot – bolj ali manj – že sobivamo evropski narodi. Želimo si, da bi 2 milijardi muslimanov končno našlo pot iz bronaste dobe. Želimo, da pomagamo tistim, ki so že naredili tak preskok. Ne tako, da jih za nedoločen čas nastanimo v počitniške hišice, o katerih lahko domači reveži le sanjajo. Pač pa tako, da jih azilno zaščitimo, nato pa pošljemo domov, ko se varnostne razmere v njihovih domovinah izboljšajo. Nelegalne migrante pa pošljemo domov, tako kot že zdaj brez težav pošiljamo domov kitajske, vietnamske, moldavske, beloruske in ukrajinske migrante brez dokumentov. Bolj kot bo učinkovit azilni sistem, manj bo božičnih pokolov, kakršnega je v Berlinu zakrivil zavrnjeni azilant Anis Amri. Tudi mi si želimo vse pravice za člane skupnosti LGBTQ, ki si jih kot ljudje zaslužijo. Ne želim pa si, da bi imele družbene manjšine avtomatski status večvrednosti le zato, ker je deprivilegiran položaj sveti gral kulturnega marksizma. Morda pa vendarle nismo tako različni, kot vam socialisti dopovedujejo? Morda si vas želijo izolirati od produktivnih diskusij, ki bi jih lahko imeli z nami, saj oni parazitsko živijo od nenehne družbene napetosti.
Morda je na koncu žarek upanja, da si je Evropa na Evroviziji izbrala mladega fanta, ki je zapel preprosto pesem na klavir. Duncan Laurence (po domače Duncan DeMoore iz Hellevoetsluisa na Nizozemskem) ni črn. Ni antikapitalist. Ni palestinski aktivist. Ni transvestit. Ni homoseksualec, je pa biseksualec, a ni zmagal zaradi spolne usmerjenosti in naklonjenosti, ki bi jo zaradi tega dobil od ciljne LGBTQ-publike. Intersekcionalna politika ga je povsem obšla. Zmagal je s preprosto spevno pesmijo in dobro izvedbo. Morda je njegova zmaga ogledalo Evrope. Je mogoče, da si preprosti ljudje tako na levi kot na desni želijo politiko, ki je v resnici bolj podobna, kot nam dopovedujejo in kot nam prikazujejo z izpostavljanjem najglasnejših levičarskih aktivističnih ekscesov? Morda pa smo družba heteroseksualcev, homoseksualev in biseksualcev, ki zjutraj vstanejo, gredo v službo in namesto o intersekcionalni politiki razmišljajo o tem, kako tisti dan oddelati svojo dodano vrednost? Morda smo družba, ki se zaveda pomena razširjene narodne družine, ki razume, da je suvereno varovanje državnih meja ključnega pomena za ohranitev načina življenja, kot ga poznamo? Morda se bolj kot s Conchito Wurst in mladimi islandskimi hamasovci identificiramo z Duncanom Laurenceom. Morda, le morda pa svet vendarle ni tako intersekcionalno zblaznel, kot bi vam radi prikazali socialni demokrati, stranka Levica, ultralevi medmrežni influencerji in slovenska izpostava Evropskega parlamenta, ki jih je tja povabila, da volilno aktivirajo mlade čegevare …
Leva politika ima polna usta Evrope. Hočejo Evropo. A Evropa, kot si jo predstavljajo oni, je nestabilna in na daljši rok obsojena na propad. Brexit je le prvi simptom te nestabilnosti. Toto Cutugno je pel o stoletnih sanjah združitve Evrope. Evropa je zdaj združena. Če želimo, da taka ostane tudi v bodoče, volimo modro 26. maja. Evropa bo Evropa narodov, kapitalizma, kompatibilnih kultur in skupnih vrednot. Ali je pa ne bo.
