Drugi maj je v Sloveniji dela prost dan. Socialisti si zdravijo glasilke od petja udarnih partizanskih viž dan poprej in prebolevajo tradicionalnega mačka, ki je nastopil kot posledica domače šmarnice in še posebej kislega vina iz sosedove zidanice, pri katerem se nihče ni spomnil prekiniti vrenja. Zato sem se odločil za en dan pobegniti iz sivega socializma in praznega čaščenja delavstva v deželo, kjer enovrstičnice zamenjajo dejanja in ukrepi. Odšel sem čez mejo k severnim sosedom, Avstrijcem. V kapitalizem, kjer drugega maja zjutraj vstanejo in gredo delat. Sicer za veliko več denarja kot pri nas za približno podobno delo.
Vsak od vas je gotovo že opazil, da se na tisti cesti med Šentiljem in Lipnico pa tisti med Dravogradom in Pliberkom zgodi nek čuden preskok iz še vedno moreče železne srajce kolektivistične povprečnosti v svet podjetništva, priložnosti, odprtosti do globalizacije. Kot luč in tema. Kot obup in upanje. Avstrija je za nas ogledalo, kaj bi lahko bili, če ne bi prišlo do okupacije leta 1945, ki še kar traja. Trideset let potem, ko smo Slovenci trepetali na mejnem prehodu Šentilj/Spielfield v upanju, da cariniki ne bodo našli avtoradia in videorekorderja, prekrita z goro kave, pralnega praška in jedilnega olja, ki smo ju želeli prešvercati v prtljažniku stoenk in poljskih fiatov p126, predstavlja Avstrija skoraj enako kot tedaj še zmeraj vstopna vrata v nek drug svet. Svet prijaznih natakaric, bolj strpnih voznikov, klinično urejene okolice, mednarodne kulinarične ponudbe v vsaki malce večji vasi, bolje založenih in (kako je to mogoče?!) cenejših Sparovih, Hofrovih in Lidlovih trgovin kot pri nas.
Odvozil sem etapo rallyja po udarnih jamah slovenskega Šentilja in z na srečo še celim podvozjem par metrov kasneje zagledal brezhibno gladek avstrijski asfalt stare ceste, ki se vije skozi prve obrise panonske nižine in zadnjih zaledij Alp. Mimo nekoč razvpite Debele Berte, kjer so se Jugoslovani učili prvih lekcij nevzdržnosti samoupravnega socializma, čez Lipnico, kjer sem mimogrede še tankal za 1,13 evra na liter – ja, njihov trošarinski prašičevec je manj požrešen od našega. Do nekoč glavnega ekonomsko-kulturnega središča štajerskih Slovencev – Gradca. Še pod Kraljevino SHS je za ljudi v naših koncih bolj predstavljal prestolnico kot pa Ljubljana. Tista stara šala, da je meja Slovenije na Trojanah, ne izvira iz komunizma – v Savinjski in Dravski dolini so jo v sedemdesetih in osemdesetih govorili metuzalemi, ki so preživeli prvo svetovno vojno in še prej živeli v Avstro-Ogrski. Štajerski Slovenci smo bili prvi pravi multikulturni evropski Slovenci. Graz je bil naša metropola narodov. Medtem ko so nekateri čistokrvni Kranjci sanjali o slovanskim povezavah med hrvaškimi kajkavci in Slovenci (Kopitar), drugi o panslovanskih povezavah od Črnega morja do Beljaka (Vraz), smo so bili ljudje na Štajerskem poleg slovanskih kulturno-lingvističnih korenin zmeraj hkrati del germanskega kulturnega kontinuuma – ne le tako kot ljudje v kranjskem centru slovenstva, ki jih je na Dunaj občasno zvabila le “golj’fiva kača”.
Slovenski delavci so od tajkunov, sindikalistov in socialističnih politikov dobili prazne parole, avstrijski pa nižje davke
Slovenskim delavcem v egalitarnem raju pod Alpami so tranzicijski tajkuni, militantni anarho-sindikalisti in politični kaviar socialisti za prvi maj podarili parole o častnem delu, pravični porazdelitvi premoženja in enakosti, avstrijska vlada pa bo svojim (in našim tam zaposlenim državljanom) v naslednjih treh letih znižala dohodninsko davčno stopnjo od 2 do 5 odstotkov za dohodke do 60 tisoč evrov – v ta razred se brez težav uvrstijo skoraj vsi slovenski direktorji in večji del zloglasnega kapitalističnega “enega procenta”. Avstrijci se veselijo, v Avstriji zaposleni Slovenci pa malce manj, saj nižja dohodnina pomeni, da jim bo slovenski Furs zaplenil še več premoženja, ker bo razlika med avstrijsko in slovensko dohodnino še večja. Povprečen Avstrijec pa bo pri isti plači v žep pospravil 300 evrov več, prav tako pa bo manj davka kot v Sloveniji (zaradi na splošno nižje davčne obremenitve dela) plačal njegov delodajalec. Že leta 2017 so se zavezali, da bodo do leta 2020 minimalne bruto plače zvišali na 1.500 evrov. Medtem se mi norčujemo z lepotnimi popravki in ohranjamo enega najbolj obremenjenih plačnih sistemov na svetu, tako za delavca kot za delodajalca. No, vsaj za javne uslužbence in tiste zaposlene v državnih podjetjih je vlada poskrbela – na proračun priklopljene institucije bodo edine šablonsko izplačevale neobdavčen regres zvestim volivcem levice. Večina delavcev iz realnega sektorja se bo le ironično nasmehnila. Tako espeji kot tisti, ki delajo za majhne podjetnike, ki regresa niso videli še od časa, ko je Kučan povedal, da je glas za Mirana Potrča glas za dvig borze. Pa ne zato, ker jim pogoltni lastniki ne želijo dati, ampak zato, ker si enostavno ne morejo privoščiti takšnega izdatka, pa če je obdavčen ali ne. Splošni davčni primež je pač prevelik za tak luksuz.
Slovenski sistem ni vzdržen brez izčrpavanja gospodarstva
Karavanški predor in globoko politično kontaminirano tiho forsiranje enega izvajalca izkopov sta eden od takih simbolov ugrabljene slovenske države in delujoče avstrijske, ki na drugi strani brez pretresov že vrta svoj del tunela. Drugi simbol je avstrijski predsednik vlade Sebastian Kurz, ki potuje v ekonomskem razredu rednih letalskih linij, medtem ko Šarec leti s falconom in na davkoplačevalske stroške letuje v superluksuznem apartmaju blizu mondenega Davosa, ki stane več za en sam dan, kot povprečen slovenski delavec zasluži na mesec. Tudi to je le simbol. Kot je bila SMC-jeva afera maketa. Kot SD-jeva Naša Dobra Hrana. Kot LMŠ-jeva ugrabitev zasebne televizije. Kot SAB-ovo imenovanje smešno nekompetentnih oseb na ministrske stolčke. Kot Erjavčevo rusofilstvo v prejšnjem mandatu in domnevna ugrabitev vojske za osebna obračunavanja. Simboli levičarske oholosti in predrznosti, ki nakazujejo nek globlji problem. Slovenska levica oblast in resorje dojema kot osebni fevd. Naloge, ki jih pri tem povsem po črki zakona izpolnjujejo za tranzicijske tajkune, so le “the price of doing business”. Da jim od zadaj vodijo državo, je uradnim državnikom pravzaprav vseeno. Saj je vse le igra. Saj je vse le lutkovno gledališče. Važni so le fevd in parcialni interesi. V takšni državi pa daljnosežnih reform nikoli ne bo.
Takšen sistem ni vzdržen brez izčrpavanja dela gospodarstva, ki dejansko proizvaja dodano vrednost. Tako delavcev kot delodajalcev. Avstrijsko gospodarstvo si bo lahko privoščilo, da do leta 2020 izplača 900 milijonov evrov več na mesec za izplačilo minimalnih plač. Avstrijski fiskus bo zdržal znižanje dohodninske lestvice, ki bo proračun osiromašil za milijarde na leto. Brez oderuških davkov na delo, trošarin in večnega kriznega DDV-ja. Stvari se delijo, zato ker se nekaj prej ustvari. Da pa se kaj ustvari, pa nujno potrebujemo prosto podjetniško pobudo, ki je preveč ne omejuje birokracija in ki si lahko zaradi smotrne obdavčitve dela do 60 tisoč evrov privošči mlade strokovnjake. Swarovski, Red Bull in podobni bi že zdavnaj šli po poti Govorečega Toma in se preko Cipra prodali bogatim Kitajcem, če ne bi doma v Avstriji našli plodnih tal za razvoj podjetništva – tako strokovno kot politično. Le deset najbogatejših avstrijskih družb ustvari toliko prometa, da bi trikrat zapolnile celotni slovenski proračun. Iz takšne malhe se nato lahko gredo socialo. A da do nje pridejo, potrebujejo poslovno okolje, ki noče uničiti podjetnikov, in politike, ki kapitala ne dojemajo kot sovražnika delovnega ljudstva.
Šarčeva vlada je gnojni tvor na spolovilu slovenskega naroda, ni pa vzrok bolezni. Je le posledica
Ko sem srkal kavo v McDonald’su sredi Gradca, ki mi jo je, mimogrede, postregel tam zaposleni Mariborčan, sem začel razmišljati. Smo si morda malce pa vendarle sami krivi? Šarčeva vlada melje z istimi vzorci kot vsi njeni levi predhodniki. Folklorni kadrovski cunami, namerna stagnacija na področju strukturnih reform, korupcijski škandali, zloraba medijev, pacifiziranje volilnega telesa z redistribucijskimi socialističnimi bombončki. A pravzaprav … morda bi si morali priznati, da si del Slovencev prav to želi? Od daleč opazovati gostijo velikih živin in s strahospoštovanjem upati, da bo padla kakšna drobtinica na tla. Brezplačna drobtinica za ubogljive, za katero se ne bo treba pretirano naprezati. Smisel za meritokracijo v Sloveniji gotovo še obstaja – imamo dovolj majhnih podjetnikov, ki se s tehničnim znanjem izredno naprezajo, da ne bi izgubili bitke z državo, ki nad njimi izvaja tiho vojno. Ampak večina ni takšna. Veliko več kot polovica ljudi, ki jih poznam, je tiste vrste, ki bi raje čakala pod mizo velikanov na drobtinice. V upanju, da se ne bo treba preveč truditi. Sedel sem tam in gledal tistega fanta za McDonald’sovo blagajno, kako je brezhibno govoril nemško z drugimi gosti, nato pa zopet preklopil na slovenščino in starejšemu slovenskemu paru, ki se je najprej trudil s polomljeno nemščino, ustrežljivo razložil ves meni. Tisti dan sem srečal cel kup ljudi iz storitvene industrije. Bili so zavzeti, strokovni in prijazni, a ne na ameriški osladen način. Morda me kateri od njih ni maral. A vsak je bil ustrežljiv in z globoko zakoreninjenim entuziazmom, ki je nakazoval, da bo storil vse za prodajo svoje storitve. Si tega pri nas res želimo? Si želimo tistega pravega neoliberalnega kapitalizma, ko moramo biti prijazni z ljudmi, ki jih ne maramo? A ni veliko bolj preprosto počakati na službo v osmi pisarni ministrstva za preganjanje dolgčasa, kjer bi se pridružili drugim sotrpinom in skupaj čakali na pokoj? Michael Manske, v Sloveniji živeči Američan, je nekoč na radiu dejal, da se slovenski gostinci vedejo, kot da so jim gostje odveč – kot da komaj čakajo, da se jih bodo znebili. Prav vsak v Sloveniji živeči tujec mi potoži podobno. Ne le v gostinstvu. Si želite človeka, ki bo popravil okenske žaluzije? Zdaj so prazniki. Mojster ima čas tam nekje julija, če ne bo že slučajno na počitnicah. Bi radi nasvet strokovnjaka v Mercator Tehniki o novem modelu televizorja? Se ne spozna – prejšnji teden je bil ravnokar razporejen iz oddelka strešnih kritin. Saj imate vse na internetu. Poguglajte. Slovenci se obnašamo, kot da smo bogov dar stvarstvu. Izbrani narod, ki si svoj privilegiran položaj lahko omogoči izključno z vladnimi dekreti in prisilno uravnilovko.
Veste, Marjan Šarec ni kriv, da nismo Avstrija. Niti njegova impromptu koalicija. Tudi njegovi politični botri niso – tisti so pač kapitalistični oportunisti, ki so učinkovito uporabili sredstva za akumulacijo kapitala. Šarčeva vlada je gnojni tvor na spolovilu slovenskega naroda, ni pa vzrok bolezni. Je le posledica. Vzrok je globlji. Vzrok je tudi mentaliteta dobršnega dela prebivalstva, ki se vda v usodo in si reče – če jih ne moreš premagati, pa se jim pridruži. Ni bilo vedno tako. Integralni del avstrijsko-kanadskega konglomerata Magna Steyr je stara graška tovarna Steyr-Puch, ki se imenuje po njenem ustanovitelju Janezu Puhu, človeku, ki je bil pred 130 leti eden tistih vizionarjev, kot sta v tej generaciji Elon Musk in Steve Jobs. Slovenci smo v avstro-ogrski monarhiji pokazali, iz kakšnega testa smo. Smo podjetniki, inovatorji in trdi delavci. Nič drugačni od Avstrijcev. Smo pa – tako se zdi – že drugič obupali. Prvič potem, ko so nas “osvobodili” komunisti, nam 46 let prali možgane ter pustošili naš možganski trust. Takrat je pač šlo za preživetje. No, kot kaže, smo obupali še drugič, in to le v zadnjem desetletju, odkar so zakulisni igralci slovenske leve tranzicije ponovno pognali medijske stroje, ki napadajo kapital in poveličujejo redistributivni socializem, ki bi ga zelo težko ločili od tistega, ki so ga pridigali oktobrski revolucionarji leta 1918. Entuziazem iz leta 1991 je zvodenel komaj tam nekje na začetku finančne krize. Levičarji so iz nas naredili žrtve, ki čakajo, da jih veliki brat reši pred kapitalizmom. Zato se ljudem enostavno ne da več meritokratorno tekmovati. Zakaj bi, ko pa je toliko priložnosti za udobno stagnacijo v mehurčku domače povprečnosti. Ampak, kako dolgo še?
Avstrija se začne v glavah
Kot SFRJ in njen z ameriškimi dolarji in IMF-jevimi neodplačnimi krediti financiran raj za povprečnega lenuha se bo tudi naše trenutno v globalno konjunkturo zavito udobje nekoč končalo. SFRJ je po zaprtju mednarodnih finančnih pipic končala z dvema popolnima bankrotoma, rezanjem ničel na bankovcih in na koncu tragično – s potoki krvi. Tudi mi se bomo kar hitro prebudili iz naših sanj, v katerih so Slovenci vrhunski pridelovalci hrane, ki jim na svetu ni para, in kjer bo globalni trg v nas navdušeno metal 500-evrske bankovce, ker smo ponovno izumili legendarnega ponyja. Ko smo mi bili po tihem državnem udaru leta 2013 pod vodstvom Alenke Bratušek še globoko v recesiji in se manično otepali trojke, ki bi končno v deželo vnesla prepotrebno finančno disciplino, je medtem Avstrija že zdavnaj okrevala. Tisto leto je imela gospodarsko rast in rekordno nizko brezposelnost v EU. Pa niso nič drugačni od nas. Ja, njihova politika je drugačna, ampak podstat politike je mentaliteta ljudi. Mentaliteta, zaradi katere se mi kot pravi vzhodni Slovani v starih oplih vozimo po avtocesti A2 v “glavno mesto Štajerske” sadit rože in prodajat hamburgerje. Ker tam zaslužimo več, kot če bi doma programirali ali bili vodje izmene v industrijskih obratih. Pa ne bi bilo treba, da je tako. Le spomniti se moramo, kaj pomeni biti Slovenec. Pred 150 leti smo vedeli, čeprav sploh nismo imeli imena niti povsem izoblikovane narodne vesti. A nas je vseeno skupaj držala tista posebnost, ki nas je tako ločevala od preostalih balkanskih narodov, z izjemo kajkavcev. Bili smo narod podjetnikov. Nismo čakali na vbogajme z Dunaja, kot danes čakamo na vbogajme z Gregorčičeve 20. Dunaj smo naredili našega. Če se bomo zopet našli, bomo naredili za našo (spet) tudi Ljubljano. Avstrija se ne začne naprej od Šentilja, Gornje Radgone, Karavank in Holmca. Avstrija se začne v glavah. Če bomo to doumeli, bodo razni komični politiki le še slab spomin na narod, ki je bil v krizi identitete.
