Saj veste, kako zadeva deluje: ko levičarjem spodleti nek socialistični eksperiment, so vedno krivi drugi. Oni nikoli. Ali so krivi notranji in zunanji sovražniki ali pa ljudje niso pravilno razumeli in uresničevali njihovih zamisli. V najboljšem primeru prevzamejo krivdo na način, da priznajo, da niso mislili tega.
Ko se je sovjetska boljševistična revolucija sfižila v totalitarizem ter Rusom prinesla zgolj bedo in revščino, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«
Ko je njihov koncept nacionalsocializma prinesel trpljenje, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«
Ko so različice socializma v Afriki, Aziji in Južni Ameriki nosile morijo na stotine milijonov ljudi, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«
Ko so propadli številni evropski eksperimenti s socializmom, so dejali: »Nismo tega ne mislili, ne hoteli. Drugič bo boljše.«
Danes zatrjujejo in se zaklinjajo, da bo socializem tokrat res deloval, kajti gre za »demokratični socializem«. In iščejo številne primere »dobre prakse«. Levičarji so dolgo dajali Švedsko za primer zgledne socialne demokracije. Švedska to, Švedska ono, Švedska tretje. In hiteli poudarjati, da socializem deluje. Pa res? Kaj hitro so spoznali, da Švedska danes pomeni: več deregulacije, sistem vavčerjev v šolstvu, delno privatiziran pokojninski sistem, brez davka na nepremičnine in dediščino ter relativno nizke stopnje davka na dohodek. Še posebej je socialiste po svetu streznila več let trajajoča raziskava, kjer so Švede spraševali, katere so tiste okoliščine, ko lahko nekdo sprejme vladno pomoč, čeprav do nje nima pravice. Švedi so namreč vedno odgovorili isto: »Nikoli, takih okoliščin ni.«
Nato je prišla Venezuela. Ja, socializem je Venezuelcem prinesel blaginjo, socializem zna delati z javnim dobrim in podobno, so govorili. Danes so utihnili, socialistični eksperiment je Venezuelcem prinesel le revščino in hudo pomanjkanje. In teror levičarskih oblasti.
Najnovejši zgled za levičarje (tudi slovenske) je Portugalska. Pravijo, da gre za četrto alternativno pot razvoja, kjer socializem deluje. Celo več. Imajo manjšinsko socialistično vlado, ki jo v parlamentu podpira »nova« levica. Govorijo o »portugalskem modelu«, Večer pa takole hvali uspehe: »Dvignili so plače javnih uslužbencev, odmrznili v času ostrega varčevanja zamrznjene pokojnine, vrnili 35-urni delovni teden za javne uslužbence, vpeljali novo dohodninsko lestvico s progresivno obdavčitvijo, odmrznili napredovanja v javnem sektorju, vrnili štiri dni dopusta, začeli učinkovit boj proti prekarnemu delu, znižali davek na dodano vrednost za restavracije na 13 odstotkov, otežili izvršbe zaradi davčnih ali bančnih dolgov, povečali krog upravičencev do različnih oblik socialnih pomoči, brezposelni so upravičeni do popusta pri električni energiji, postopno uvajajo brezplačne učbenike na srednjih šolah, poenotili so cene vrtcev za otroke, starejše od treh let, zagotovili osebnega zdravnika vsakemu državljanu in zaustavili privatizacijo javnih transportnih podjetij.«
Za številne levičarje po svetu je Portugalska študijski primer, da socializem deluje, samo prave ljudi je treba postaviti na pravo mesto. A ta zgodba o uspehu je daleč od vsakdana portugalskih ljudi, saj se pod pokrovom statističnih gospodarskih uspehov skriva prava tempirana bomba, Portugalsko pa utegne naslednja kriza prizadeti mnogo huje, kot tista iz leta 2008.
Mit številka 1: Zmanjšan javnofinančni primanjkljaj
Pogosto je slišati, da je socialistična vlada znižala javnofinančni primanjkljaj s treh odstotkov BDP (2015) na 0,9 odstotka BDP (2017). Iz tega levičarji naredijo sklep, da znajo tudi socialisti varčevati.
Resnica je, da je primanjkljaj leta 2015 znašal 4,4 odstotka BDP (če se upošteva finančna pomoč zasebni banki Banif), leta 2015 pa 3 odstotke BDP (če se upošteva dokapitalizacija državne banke CGD). A je Bruselj Portugalski (podobno kot Hrvaški) pogledal skozi prste in lani razveljavil sklep o čezmernem primanjkljaju. Poleg tega se je Portugalska priključila programu ECB za odkup obveznic, kar je posledično privedlo do znižanja obrestnih mer.
Povedano drugače. Primanjkljaj je mnogo višji, kot kažejo številke oziroma kot priznavajo.
Mit številka 2: Gospodarstvo hitro raste
Rast gospodarstva se je povečala z 1,5 odstotka (2016) na 2,7 odstotka (2017). Večina (levih) komentatorjev je to gospodarsko rast povezala s povečanjem domače potrošnje, kar naj bi bila posledica povečanja plač in pokojnin. Vse to naj bi vplivalo na večje davčne prihodke in hkrati znižalo socialne izdatke za primer brezposelnosti.
A podatki nacionalnega statističnega urada kažejo malce drugačno sliko. Glavni vir portugalske gospodarske rasti je bil turizem, katerega obseg se povečuje za deset odstotkov na leto. Ta turistični bum pa je posledica treh dejavnikov: prvič, varnostno in politično zaostrene razmere v državah, ki konkurirajo portugalski (Severna Afrika in Bližnji vzhod); drugič, poceni letalski prevozi; in tretjič, poceni Portugalska v primerjavi v drugimi turističnimi destinacijami, kar je posledica rasti inflacije (z 0,6 odstotka leta 2016 na 1,6 odstotka leta 2017).
Ali drugače. Ko se bodo cene nafte povečale in se bo turistična dejavnost pri glavnih konkurentih Portugalske (Egipt, Tunizija) opomogla, bo ogrožena gospodarska rast, javnofinančni primanjkljaj se bo povečal.
In samo mimogrede. Gospodarstvo marsikatere druge države raste hitreje od portugalskega (Poljska, Estonija, Češka), zato 2,7-odstorna gospodarska rast nič prav nič posebnega.
Mit številka 3: Socialistična vlada je prepolovila brezposelnost
Brezposelnost se je znižala s 17 odstotkov na osem odstotkov, kar naj bi bila posledica dobrega dela socialistov na oblasti.
Resnica je, da se je po podatkih Financial Timesa iz Portugalske izselilo 320.000 mladih, še 60 odstotkov mladih med 18 in 35 let razmišlja, da bi se izselilo iz države. Zakaj? V svoji državi ne vidijo prihodnosti zase in za svoje družine. Poleg tega ima Portugalska že več let zapored negativni naravni prirastek.
Treba je sicer priznati, da je nižja brezposelnost tudi posledica večjega zaposlovanja, a gre za področja z nizko dodano vrednostjo, kot so trgovina na drobno, restavracije in hotelirstvo.
Mit številka 4: Zmanjšuje se prekarno delo
Levičarji pravijo, da se Portugalska socialistična vlada uspešno bori proti prekarnemu delo, posledično Portugalci zaslužijo več.
Na Portugalskem je bilo med letoma 2013 in 2017 podpisano 3,8 milijona pogodb za nove delavce, a v istem obdobju je prenehalo veljati 2,6 milijona pogodb. In le tretjina novih zaposlitev je bila za nedoločen čas, vse drugo so zapolnili ali prekarci ali agencijski delavci.
Mit številka 5: Plače so se povečale
Resnica je, da so se plače za zaposlene za nedoločen čas v zasebnem sektorju znižale. Če je leta 2014 pod desničarsko vlado znašala 961 evrov, se je konec leta pod socialisti znižala na 837 evrov. Res pa je, da so se plače v javnem sektorju povečale, kar je posledica še vedno visoke (kljub rahlemu znižanju) javne porabe in dejstva, da se denar namesto v investicije pretaka v plače. Javna vlaganja so se namreč zmanjšala z 2,2 odstotka BDP (2015) na 1,8 odstotka BDP (2017).
Zaradi nezaupanja v socialistično vlado so tudi zasebniki krepko znižali sredstva za investicije, portugalske banke pa so za Grčijo in Ciprom najbolj izpostavljene zaradi slabih posojil.
To je samo nekaj mitov, ki jih razširjajo socialisti po Evropi. Portugalski »čudež« ima precej trhle temelje, je predvsem nov levičarski mit, da socializem deluje. Še posebej zato, ker se je socialistična vlada, v zameno za konec varčevanja, zavezala k nekaterim »neoliberalnim« ukrepom, kot so denimo večja fleksibilnost trga dela (delodajalec lahko zaposlenega odpusti po hitrem postopku), zmanjšanje subvencij, debirokratizacija in zmanjšanje obsega javnega sektorja (ki je sicer še vedno velik), vzdržnost javnih financ. Ves ta čudež sloni na navezanosti Portugalske na EU (denimo izvoz), v resnici pa dežela Cristiana Ronalda ostaja resen gospodarski bolnik.
