Minister Marko Bandelli, ki to nikoli ne bi smel nikoli postati, bo po nekaj dneh ali tednih ministrovanja odšel. »Milom ili silom« (sam ali bo odstavljen), bi rekli naši južni bratje. Ali bo šel sam ali bo njegovo razrešitev predlagal Marjan Šarec, je zdaj že povsem nepomembno vprašanje. Dejstvo je, da bo odšel in dejstvo je, da si bo zato Marjan Šarec, ki ni naredil še prav nič, pripel značko odločnega predsednika vlade. Njegovo potezo bodo seveda tako tolmačili levosučni mediji. Da bi se ti isti levosučni mediji spravili na Marjana Šarca in mu očitali, da je v imenovanje na ministrsko funkcijo predlagal tako sporno osebo – ne, tega pač ne boste dočakali. To presega domet in sposobnosti naših levosučnih medijev in večine njihovih novinarjev.
Ministrska funkcija je v normalnih demokracijah nekaj častnega in pomembnega, ki ne doleti vsakogar. Toda pri nas ni tako. Pri nas se številni predsedniki vlad (praviloma levih, kar bom utemeljil v nadaljevanju) srečujejo z velikimi problemi pri sestavljanju ministrskih ekip in ekip državnih sekretarjev. Poglejmo nekaj primerov.
Na vrhu lestvice ministrov z najkrajšim stažem je Igor Maher, okoljski minister Alenke Bratušek (leva vlada), ki je na tem mestu vzdržal dva delovna dneva. Odnesla ga je njegova črnogradnja v Seči. Klavdija Markeš je na mestu ministrice za visoko šolstvo (leva vlada Mira Cerarja) vzdržala tri delovne dni. Odnesla jo je ponarejena magistrska naloga. Prava »dolgoprogašica« na mestu zdravstvene ministrice pa je Alenka Trop Skaza, ki je na tem mestu v vladi Alenke Bratušek (leva vlada) vzdržala celo 29 dni. Odšla je menda zaradi »družine«, kot da ob imenovanju ni vedela, da jo ima. Še več, cel mesec in en dan je na položaju gospodarskega ministra vzdržal gospodarski minister Mira Cerarja (leva vlada) Jožef Petrovič. Odnesla ga je afera v zvezi s kartelnim dogovarjanjem okoli dobav pisarniškega materiala. To so bili ministri za nekaj dni ali tednov. Nič kaj bolje se niso odrezali Stanka Setnikar Cankar, šolska ministrica, Janko Veber v vlogi obrambnega ministra in Julijana Bizjak Mlakar v vlogi kulturne ministrice, vsi v Cerarjevi vladi (leva vlada), le da so tam kraljevali okoli enega leta.
So pa veliko bolj stabilne desne vlade. Mislim zlasti na obe Janševi vladi. V njegovi prvi vladi je prišlo do menjav ministrov, toda več ali manj po odločitvi Janše zaradi, po mojem mnenju, slabega dela. Mislim zlasti na menjavo treh ministrov treh koalicijskih partneric istočasno (Bručan SDS, Božič SLS in Zupan NSi), s čimer je Janša zadeve uravnotežil. Drugim menjav ministrov se niti ne spomnim, vem le še za prihod ministra Jožeta P. Damjana, ki je nadomestil če se prav spomnim odstopljenega ministra Mrkaiča. V drugi Janševi vladi pa se menjav ministrov sploh ne spomnim. Mislim da jih sploh ni bilo.
Zakaj poudarjam menjave ministrov z vidika leve ali desne politične opcije. Desna politična opcija, kar velja tako za SDS in NSi pa tudi SLS ima neke vrste konstantno kadrovsko bazo, njeni člani se poznajo leta ali celo desetletja. Presenečenj, tipa nekajdnevnih ministrov, zato niti ne more biti. Povsem drugačna situacija pa je na metamorfozni levi politični sceni, kjer posamezniki prehajajo iz ene v drugo politično stranko, politične stranke nastajajo in propadajo kot gobe po dežju in v takih razmerah preverjene kadrovske strukture pač ni. Minister v takih razmerah postane tisti, ki to želi, in ne tisti, ki bi si ga na takem mestu želeli zaradi njegovih sposobnosti. Marko Bandelli pa je produkt točno take situacije.
