piše: dr. Matevž Tomšič
Vsakokrat, ko pride v Sloveniji na oblast politična opcija, ki ne prisega na levičarske postulate in ki – kar je še pomembnejše – ni eksponent tranzicijskih centrov moč s koreninami v strukturah nekdanjega režima, postane očitno, kako ideološko impregnirani in politično instrumentalizirani so ključni družbeni podsistemi. Vselej se namreč aktivirajo celice znotraj formalnih institucij in zunaj njih z namenom destabilizacije in v končni instanci zrušitve te vlade.
To se je pokazalo vsakokrat, ko je vodenje vlade prevzel Janez Janša. Leta 2004 se je to zgodilo z zamikom, kar je bilo v veliki meri posledica dezorganizacije in dezorientiranosti v vrstah do tedaj dominantne stranke LDS. V letih 2012 in 2020 pa se je to zgodilo takoj. Spomnimo se, lani so bile organizirane demonstracije proti Janševi vladi, še preden je ta sploh nastopila mandat. Še preden je sprejela prve konkretne odločitve, so ji hiteli očitati, da krši človekove pravice, si podreja medije in civilno družbo, skratka, da uvaja diktaturo. In kar je posebej paradoksalno, isti mediji, ki naj bi jih vlada ustrahovala, so intenzivno sodelovali pri širjenju teh obtožb in promociji njihovih protagonistov.
Kdo bi porekel, da gre pri vsem tem predvsem za antipatijo do predsednika največje vladne stranke SDS Janeza Janše. Slednji je nedvomno oseba, ki veže nase močne, a zelo nasprotujoče si sentimente, od brezpogojne privrženosti in popolnega zavračanja. Ob tem je že desetletja deležen sistematične demonizacije. Zato je dokaj enostavno »strašiti« z njim. Vendar je naivno misliti, da gre tukaj samo za osebni moment. Opraviti imamo namreč z bojem za moč, denar, vpliv. Kdorkoli, ne glede na osebnostne lastnosti in strankarsko afiliacijo, ki bi ogrozil obstoječi status quo, bi bil deležen podobne obravnave.
Tranzicijski levici, ki je bila na oblasti veliko večino postkomunističnega obdobja, je uspelo vzpostaviti zelo razvejeno mrežo, ki pokriva vsa ključna družbena področja, od državnega aparata (pravosodja, policije, tajnih služb) do finančnih organizacij, medijev, šolstva, kulture, civilne družbe. To je izvedla prek kadrovanja ljudi na ključne položaje, kapitalskih povezav in obilnega državnega financiranja. Na ta način je dosegla, da državne institucije, predvsem pravosodje in organi pregona, pogosto na selektiven način obravnavajo storilce posameznih dejanj glede na njihov politični pedigre. Podobno dominantni mediji uporabljajo dvojna merila pri presoji ravnanj pripadnikov ene in druge politične opcije. Le-ti skupaj z delom kulturnih in izobraževalnih ustanov ter civilne družbe izvajajo indoktrinacijo za vzdrževanje ideološke hegemonije. In vselej so pri roki številni »neodvisni« strokovnjaki in »družbenokritični intelektualci, da ponudijo takšne razlage družbenega dogajanja, ki so po meri tranzicijske levice.
To aktivistično omrežje se v pretežni meri financira z denarjem davkoplačevalcev. Bodisi direktno, bodisi posredno. Vzdržuje se prek obsežnega javnega sektorja, kjer zaposlovanje marsikje poteka na podlagi politične lojalnosti ali ideološke pravovernosti. In napaja se prek (para)državnega financiranja različnih t. i. nevladnih organizacij, katerih formalna dejavnost – najsi gre za okoljske organizacije, kulturna društva ali sindikate – je pogosto samo krinka za promocijo levičarskih idej in podporo akcijam politične levice. Od te klientele se pričakuje, da se v zameno za finančno podporo aktivira vselej, ko je to v interesu njenim »sponzorjem«.
Aktualna vlada pomeni veliko nevarnost za obstoj tega omrežja. Ustavitev državnega financiranja bi namreč pomenila, da bi se krog aktivnih podpornikov leve opcije močno zreduciral. S tem pa bi bil nepovratno oslabljen tudi vpliv »ugrabiteljev države«.
Dr. Matevž Tomšič je sociolog, univerzitetni profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
