Ne vem točno, kdaj sem se prvič peljal skozi Grahovo. Verjetno je moralo biti nekega lepega poletja sredi devetdesetih let, ko sem se kot dijak udeležil gimnazijskega arheološkega tabora na Blokah. To je bila pokrajina, znana po bloških smučarjih. Hitro sem jo vzljubil. Toda Grahovo mi je ostalo še posebej v spominu, ker smo se v tistem času nekajkrat peljali v Cerknico in okoliške kraje. In Grahovo se nahaja prav na razcepu treh cest: en krak vodi proti Cerknici in naprej proti primorski avtocesti, drugi krak proti jugu (Lož) in tretji proti Blokam in Sodražici.Nekoliko bolj sem se s tem krajem spoznal kakih pet let kasneje, ko sem bil povabljen s strani kamniških mladincev na izlet na Notranjsko. Takrat sem lahko občudoval skoraj novo cerkev in se seznanil tudi s tragičnimi dogodki, ki jih je sprožila komunistična revolucija. Ko so člani partizanske Tomšičeve brigade novembra 1943 napadli domobransko postojanko v Grahovem, je v hiši zgorelo 32 članov protikomunističnega odpora. Med njimi tudi mladi Kamničan France Balantič, zagotovo eden največjih slovenskih pesniških talentov dvajsetega stoletja, ki je slutnjo smrti izrazil že z verzom »V ognju groze plapolam«, kar je tudi naslov njegove najbolj znane pesniške zbirke, ki je izšla posthumno.
V tem partizanskem napadu je bila dokončno porušena tudi župnijska cerkev v Grahovem, ki so jo sicer že prej delno poškodovali Nemci. Na novo cerkev so morali krajani čakati kar pol stoletja, do tedaj so morali maše imeti v podružnični cerkvi, kjer je maševal med drugim tudi Janez Jalen, znani pripovednik in nekaj let tudi grahovski župnik. Leta 1970 so dušno pastirstvo v župniji prevzeli salezijanci, ki so tako v tem kraju navzoči že 50 let, in tudi začeli s prizadevanji za izgradnjo cerkve. Toda pripravljalna dela so se lahko začela šele leta 1992, cerkev pa je bila slovesno posvečena leta 2000.
Pred petimi leti pa je Grahovo spet prišlo v ospredje javnosti. Razlog je bil blagoslov spomenika padlim domobrancem, zaradi česar je borčevska zveza ob pomoči nekaterih neokomunističnih skupin sprožila tako rekoč novo »križarsko vojno« (TUKAJ). Otvoritve spomenika vseeno niso mogli preprečiti, k sreči je prireditev potekala mirno. Sem pa prav v tistih dneh prvič slišal za ime tamkajšnjega župnika Aleksandra (Sandija) Osojnika. Morda tudi zato, ker mu je zaradi zapisanih besed v župnijskih oznanilih eden od faranov bral levite kar javno preko dnevnih časopisov (TUKAJ). Seveda mu župnik ni ostal dolžan (TUKAJ).
A preden nadaljujem z njegovim najnovejšim pismom, želim razčistiti obtožbe, ki so padale tudi na račun tednika Demokracija oz. spletnega portala Demokracija.si zaradi domnevne cenzure. Pismo je bilo dejansko poslano že v ponedeljek popoldne, vendar nanj takrat nihče ni bil pozoren. V torek zjutraj pa sem si ga natančneje ogledal in ga tudi objavil na spletni strani. Čez nekaj časa sem prejel klic enega od salezijancev, da prihajajo protestna pisma, grožnje in da je bolje, če se zadeva umakne, češ pismo je bilo napisano v afektu. V zvezi s tem sem pričakoval tudi klic s strani vodstva salezijanske province, kar pa se ni zgodilo. Članek smo tako na njihovo željo umaknili, a očitno je bilo prepozno, saj je že krožil po družbenih omrežjih. Prepozno tudi za vodstvo ljubljanske nadškofije in salezijanske province, ki sta se skupaj javno distancirala od pisanja Aleksandra Osojnika (TUKAJ), kar seveda ni hec, ampak razkriva, da se je morala v ozadju dogajati prava drama.
Ker včeraj pismo uradno ni bilo več dostopno, ampak je kot »prepovedan sad« krožilo po medmrežju, verjetno ne bo nobene škode, če ga na tem mestu znova objavim:
Poziv k neposlušnosti gnili slovenski državi
Ponosen sem, da sem Slovenec, me ja pa sram, da imamo Slovenci gnilo državo. Če je Shakespeare v Hamletu zapisal, da je na Danskem nekaj gnilega, bi za Slovenijo ugotovil, da je pa gnilega preveč. Zakaj je slovenska država gnila? Zato, ker jo držijo v krempljih gnili voditelji: Šarec in Pahor, Kučan in Janković, Stanovnik in Zemljarič. In z njimi podaniki v državnem aparatu. In kaj je značilno za tovrstne gnile ljudi? Da se gniloba in iztrebki, ki se normalnim ljudem pretakajo po črevesju, njim pretakajo po možganih. Dokazov, ki to potrjujejo, je več kot preveč. Samo spomnim na najbolj vnebovpijoče: Adria, Jankovićevi miljoni, zdravstvo, zunanja politika, izkoriščanje obrobnih in revežev, bogatenje peščice mogočnežev, dedne borčevske penzije, beg strokovnjakov v tujino, razcvet kraje, gospodarski kriminal, izjave državnega sekretarja… V Sloveniji ni nikogar, ki bi se temu zoperstavil. Civilna družba je odpovedala, katoliška Cerkev in druge verske skupnosti so zatajile. Kdor podpira takšno državo, je isti lopov kot zgoraj našteti in je hudičev sodelavec. Kdor pa je ne upošteva, dela pošteno in po Božji volji. Mnogi posamezniki in skupine so se uprle nacističnemu, fašističnemu in komunističnemu režimu in so jih pobili. In danes ugotavljamo, da so bili vsi ti ljudje pošteni in so delali po svoji vesti. Zato pozivam vse dobronamerne Slovence in Slovenke, da ignorirajo to državo, ne plačujejo davkov in ne spoštujejo njenih gnilih zakonov. Kot župnik sodelujem z mnogimi obrtniki, privatniki, delavci in posamezniki. V vseh primerih, ko ni bilo nujno, smo se dogovorili za plačilo brez uradnega računa in posledično brez davka gnili državi. Vesel sem, da so vsi bili mojega mišljenja in še toliki drugi. Nikoli ne bi nikogar od teh izdal, ker nisem gestapovec.
Bog naj blagoslovi Slovenijo in pahne v pekel vse, ki to našo deželo delajo gnilo.
Aleksander Osojnik, župnik v Grahovem pri Cerknici
Na god sv. Sebastjana, mučenca, umorjen v času rimskega imperija (kot nešteto drugih, tudi Kristus)
Seveda sem pričakoval, da se bodo nanj spravili z vseh strani – tako politično korektni kristjani kot tudi vsi mogoči levičarji. In da bodo to pismo smatrali kot samoovadbo človeka, ki deluje preko sive ekonomije in ne plačuje davkov. Tudi to, da se bosta ljubljanska nadškofija in salezijanska provinca distancirali od njegovega pisanja, sem pričakoval. Najlepše je namreč živeti v utvari, da je naša država povsem normalna in demokratična – a kaj, ko se nato pojavi nekdo, ki se zadere, da je cesar nag. In ta vzklik je pač motnja v sistemu, ki jo je treba odpraviti. Tako kot so puščice letele v mučenca sv. Sebastjana, so letele tudi v župnika Osojnika, ki verjetno ni vedel, da je pismo odposlal na obletnico zažiga škofa Antona Vovka.
Ne vem, zakaj mi ob Osojnikovem pismu prihaja pred oči lik literarnega junaka, beneškega duhovnika Martina Čedermaca. Seveda boste rekli, da takšne primerjave ne zdržijo dejstev, kajti Čedermac simbolizira slovenske duhovnike v Benečiji v času, ko je fašistična oblast izvajala prisilno poitalijančevanje. Čedermac se je namreč znašel v konfliktu z oblastjo, tako civilno kot cerkveno, saj je njegov škof ordinarij očitno sprejel dejstvo, da za slovenstvo na tem območju ni prostora, tudi v cerkvah ne. S tem sta prihajala v konflikt oblast in človekovo dostojanstvo. Vendar bi bilo krivično, če bi vsem škofom prilepili lastnost upogljivosti hrbta – že v času iredentističnih in fašističnih pritiskov so se mnogi od njih pogumno upirali, kot denimo goriški škof Frančišek B. Sedej, tržaški škof Andrej Karlin, pa tudi Karlinov naslednik, Furlan Luigi Fogar, ki je prav tako spoštoval pravice narodov in moral zaradi tega oditi. V času komunizma pa je svojo preroško vlogo igral zlasti Prešernov pranečak Anton Vovk, ki so ga celo skušali umoriti z zažigom. In vse to le zato, ker je ves čas zavračal »prijazne nasvete«, naj obsodi svojega predhodnika škofa Gregorija Rožmana, česar pa Vovk ni hotel storiti, ker je dobro poznal resnico. Svojo pogumno držo je plačal z mučenjem in lahko rečemo, da je umrl kot spoznavalec.
Marsikdo pa se sprašuje, ali je krščansko pozivati k neplačevanju davkov, če je Jezus izrekel znani stavek »cesarju, kar je cesarjevega«? Ali ni to izdaja evangelija? Toda po drugi strani Sveto pismo veleva, da je potrebno Boga poslušati bolj kot ljudi. In tudi davki so lahko še kako krivični. Vprašajmo se, za koga in za kaj vse namenjamo davkoplačevalski denar. Za migrante? Za boj proti podnebnim spremembam? Za zvezo borcev? Za zdravstvo, ki je v razsutem stanju? Za financiranje nenasitnih vampov posrednikov pri projektu drugega tira? Za Kučanovo privilegirano pokojnino? Za infrastrukturo, ki bolj spominja na Afriko kot na EU? Za razraščeno in požrešno državno upravo? Za politično trobilo RTV Slovenija? Ali Bog res hoče tako? Je res Božja volja ta, da nas socialistični valpeti odirajo na vsakem koraku in vzdržujejo stanje, v katerem so nekateri pač prvorazredni, ostali pa …? Morda se bo ob tem kdo vtaknil, češ Cerkev že tako ali tako ne plačuje davkov (kar je sicer polresnica, saj je znano, da zakonodaja ne obdavčuje prostovoljnih prispevkov verskih skupnosti, denimo darov, ki se jih pobira s puščico, a zanimivo je, da bi jih radi obdavčili prav tisti, ki sicer zagovarjajo dosledno ločitev Cerkve od države). Toda zakaj jih potem ne moti, če denimo ilegalni migrant Ahmad Šami opravlja storitveno dejavnost na črno?
Prav zato lahko rečem, da je Sandi Osojnik povedal prav. In se z njegovo izjavo povsem strinjam. Resnica je namreč še hujša: Slovenija je dejansko mala SFRJ, saj dejansko nikoli ni bila dosežena diskontinuiteta s prejšnjo državo, razen tega, da je Slovenija pridobila status mednarodnopravnega subjekta. Substanca pa je ostala ista. Gnila. Tako kot je bila gnila SFRJ. In tu je Osojnik zadel v polno – o tem ni dvoma. In v tem primeru sem kot razočarani državljan dobil vsaj malo upanja, da bo prišlo do potrebnega civilnega odpora, ki bi vendarle izvršil ideale slovenske pomladi, namesto da se v proslavah sklicujemo na nekaj, kar se v resnici ni zgodilo.
Podpore omenjenemu duhovniku s strani škofa in redovnega predstojnika niti nisem pričakoval, a lahko bi bili vsaj tiho, če že niso mogli izreči besede podpore – tako kot so bili tiho v nekaterih drugih primerih, denimo ob »umazanem« voščilu državnega »sekrétarja« Jerneja Štromajerja. Verjetno bo epilog takšen, da bodo spornega župnika umaknili z župnije, krščanska javnost pa se bo lahko znova zazibala v sladki spanec molka zasutih ust. Neokomunistični oblastniki in njihovi vazali, vključno s politično korektnimi katoličani, si bodo lahko spet oddahnili.
