Piše: dr. Matevž Tomšič
Nedavno dogajanje v Ceuti je pokazalo, kako porozne so zunanje meje Evropske unije – vsaj na nekaterih mestih in v nekaterih državah. Spomnimo, samo v nekaj dneh je približno 80.000 ljudi vdrlo iz sosednjega Maroka na ozemlje te španske eksklave, kar je skoraj toliko, kot znaša število njenih prebivalcev. Večinoma je šlo za mlade Maročane, nekaj tisoč pa je bilo tudi ljudi iz podsaharske Afrike. Skoraj sto jih je pri tem izgubilo življenje.
Res je sicer, da je bila večina teh nezakonitih prebežnikov kasneje vrnjena (ali pa so se vrnili prostovoljno), a razmere se še niso normalizirale. Nikakor ne drži, da je bila kriza razrešena, še manj pa to, da so se oblasti z njo uspešno soočile, kot trdijo španska levičarska vlada in njeni podporniki po vsej Evropi. Nasprotno, prav ta vlada je glavni krivec za to, da je do migrantske invazije sploh prišlo.
Španija ima trenutno eno najbolj radikalnih levičarskih vlad v Evropi. Po padcu Golobove vlade lahko verjetno rečemo, da je kar prva v tej kategoriji. To je v veliki meri povezano z razmerji političnih sil, saj je moral vodja socialistov Pedro Sánchez za to, da se je obdržal na premierskem položaju, skleniti koalicijo z dvema manjšima strankama, ki sta po ideološkem profilu zelo podobni slovenski Levici. Radikalno levičarstvo prebujenskega tipa se kaže na vseh področjih, a najbrž še najbolj v odnosu do priseljevanja. Tu vlada že ves čas zagovarja »politiko odprtih vrat«, kar pomeni, da podpira množično priseljevanje, tudi ali še posebej iz držav tretjega sveta. Tako je letos celo napovedala množično legalizacijo statusa nezakonitim priseljencem, česar naj bi bilo deležnih več kot milijon ljudi. Treba je dodati še nedavno odločitev španskega vrhovnega sodišča (ki je napolnjeno z levičarskimi kadri), ki je otežila izganjanje nezakonitih prebežnikov. To je bil jasen signal, da so vsi »dobrodošli«.
Deloma Sáncheza in njegove pri tem vodijo pragmatični razlogi – podobno kot njihove kolege po vsem zahodnem svetu. Z naklonjenostjo do priseljencev in posledično z večanjem njihovega števila si skušajo levičarji, ki jim podpora v mnogih državah nezadržno upada, najti nadomestno volilno telo. Migrante, ki sčasoma pridobijo državljanstvo, namreč vidijo kot svoje prihodnje volivce. Vendar pa novodobne zahodne levičarje v migrantoljubstvo vodi tudi ideologija, ki ji sledijo. Gre za njihovo multikulturno usmerjenost, ki predpostavlja, da je mešanje kultur nekaj, kar je dobro samo po sebi. To je običajno povezano s prepričanjem, prav tako značilnim za novo levico, da je Zahod kriv za slabe življenjske razmere v tretjem svetu, zato naj bi bila malodane moralna dolžnost zahodnjakov, da v svojo sredo sprejmejo vsakogar, ki si tega zaželi. Pri tem ignorirajo posledice takšne »odprtosti«, kot so erozija družbene kohezivnosti, nižja stopnja varnosti in naraščajoči socialni stroški, ki lahko privedejo do propada zahodnih družb.
Seveda so razlogi za porast migracij, tudi nezakonitih, različni. V primeru Ceute – in v povezavi s prebežniki iz Maroka nasploh – ne moremo mimo odgovornosti maroških oblasti. Maroko je namreč ena najbolj urejenih afriških držav in njegove institucije za standarde na tej celini delujejo zelo učinkovito. Zato je težko verjeti, da opisanega množičnega vdora ne bi mogle preprečiti. Tako je na mestu domneva, da se maroška država želi na ta način znebiti svojih problematičnih državljanov (med nezakonitimi maroškimi migranti je namreč veliko raznovrstnih kriminalcev). Zaradi tega bi morala Evropska unija od nje jasno zahtevati, da prevzame svojo odgovornost za zajezitev nezakonitih migracij, in to pogojevati s finančno pomočjo. A pred tem morajo Evropejci najprej »razčistiti v lastnih glavah«, da končno začnejo učinkovito ukrepati za zavarovanje lastnih družb.
