Mali leteči medvedki

Piše: Gašper Blažič

Se jih še spomnite? Gre za koprodukcijsko animirano serijo iz leta 1990, ki so jo skupaj ustvarili Hrvatje in Kanadčani, vrtela pa se je tudi na slovenski nacionalni televiziji v tedanjem terminu za risanke (okoli 19h). Ker so se junaki te serije poimenovali za »varuhe okolja«, je bilo jasno, da gre za risanko s povsem ekoloških sporočilom. 

Ne glede na to, da smo mulci tistega časa veliko razmišljali tudi o večjih projektih za čistejše okolje (od čistilnih naprav naprej…), pa smo nekako vedeli, da moramo najprej začeti sami. Vsaj osnovna šola, ki sem jo obiskoval, je dvakrat letno organizirala dan »družbeno koristnega dela« (tako se je temu reklo v kardeljanskem besednjaku), kar je pomenilo urejanje šolskega okoliša, očiščevalna akcija po celem kraju ter tudi zbiranje starega papirja v velik kontejner, ki so ga za dva dni pripeljali pred šolsko zgradbo. To je bil seveda le del širše vzgoje, ki se je začela pri osnovah – embalažo od sokov (ja, saj se spomnite legendarnih tretapakov, v katerega smo morali slamico dobro pociljati, da smo naredili luknjo, nato pa smo prazne napihnili, položili na tla in nanje udarili z nogo, da je fajn počilo) ne mečite kjerkoli, ampak v koš za smeti. Če pa koša ni v bližini, odpadek odnesite s seboj in ga odvržete na najbližjem primernem mestu za zbiranje odpadkov. Koliko se je ta vzgoja za čisto okolje prijela, ne vem, kajti pred kakšnimi dobrimi desetimi leti, ko sem v večernih urah vozil iz Kranja proti Trbojam, sem v vetrobransko steklo »fasal« celo zbirko odpadkov iz McDonaldsa. Paket je priletel iz avtomobila, ki je vozil pred mano, očitno se je v njem vozila mularija, ki je imela večerjo, problem z odpadno embalažo pa so rešili na najbolj enostaven način: odprli so okno in jih zabrisali ven. Priznam, njihov »darilni paket« me je pošteno prestrašil.

Očitno pa se je folklora oz. »kultura odmetavanja« precej razpasla. Glede na to, kako popularna je zadnje čase Greta Thumberg s svojim aktivizmom proti podnebnim spremembam, se sprašujem, koliko je med temi odmetovalci takšnih, ki sicer obožujejo ekosocialistični aktivizem. To se sprašujem tudi zaradi dejstva, ker so številni »varuhi okolja« dvigovali glave ob vseh mogočih malenkostih, le malokrat pa takrat, ko je šlo za zares okoljsko problematične projekte – od lakirnice Magna (ki bi jo lahko umestili v kakšno opuščeno industrijsko cono), požara v Kemisu pa vse do Jankovićeve kanalizacije. Nedavno so denimo sodobni »mali leteči medvedki« bíli plat zvona zaradi vladnega zakona o vodah in sprožili kampanjo, ki je za seboj potegnila plebiscitarno zavrnitev zakona, ne da bi ta večina sploh vedela, kaj je s svojo odločitvijo sprožila – sicer pa se je to pokazalo že na sam referendumski večer v Ljubljani in marsikoga bo zaradi dejstva, da so se dali preslepiti aktivistom, močno bolela glava. Ker je šlo realno predvsem za motivacijo protivladnega aktivizma, ki sedaj prerašča že v »kninsko« fazo.

A sedaj prihaja boj za nov energetski projekt – gre za drugi blok krške nuklearke, ki je doslej zdržala nalet tako Černobila kot Fukušime. Pred 30 leti so Avstrijci močno pritiskali, da bi ta velik energetski objekt zaprli, za to so se zavzemali tudi Zeleni Slovenije, ki so imeli svojega predsednika Dušana Pluta v tedanjem državnem predsedstvu, medtem ko se je okoljski minister Miha Jazbinšek na proslavo ob razglasitvi samostojnosti prebil direktno iz Jesenic, kjer so morali reševati usodo jedrskih odpadkov, ki bi morali biti namenjeni v Bosno. Medtem pa so jedrsko elektrarno, ki se je v času vojne za Slovenijo preventivno ustavila, že varovali tajni specialci iz tujine, saj so se širile govorice o t. i. kamikazah (samomorilskih napadalcih), ki bi z vojaškim letalom lahko trčili v NEK in sprožili katastrofo. Zgodilo pa se ni nič, tudi elektrarne kasneje niso zaprli, nekajkrat so jo sicer ustavili, bodisi zaradi potresnih sunkov, bodisi zaradi remonta (zamenjati so morali tudi uparjalnike, ki so jih morali tja pripeljati iz koprske luke, kar je bil megalomanski projekt), nekaj je bilo težav v pogajanjih s Hrvaško, ki je sicer solastnica elektrarne, a slednja je vendarle obstala. In bo verjetno še naprej, saj je vendarle okolju prijaznejša od npr. TEŠ 6. Seveda je legitimno, da ji kot alternativo ponujamo zelene vire energije. Vendar se pojavi težava: nobeden od teh virov (velja tudi za hidrocentrale) ni tako močan, da bi lahko pokril morebiten energetski izpad, ki ga danes vse težje nadomeščamo z uvozi električne energije od drugod. Tisti, ki se na energetiko dobro spoznajo, vedo povedati, da edino jedrske ter termo elektrarne (oboje veljajo za t. i. »base load« elektrarne) lahko vzdržujejo frekvenco za stabilnost sistema. Če pride do izpada, vetrne in sončne elektrarne ne bodo pomagale, tudi uvoz ne, ker vse več držav iz ekoloških razlogov zapira termoelektrarne, po dogodku v Fukušimi pa je nastala tudi velika gonja proti nuklearnim elektrarnam. Primernih alternativ za zdaj še ni, tudi kapacitete daljnovodov ne omogočajo veliko manevrskega prostora.

Naj ob tem povem, da sem glede energetike povsem navaden laik. Zanesem se lahko edino na mnenje ljudi, ki se na energetske sisteme spoznajo in niso vezani na predsodke vplivnih lobijev. Kajti če bo zaradi njihovega nasprotovanja morda padel projekt JEK 2 in bomo nekega dne zaradi napake v sistemu ostali v temi, bo prepozno za to, da bi nasprotnikom tega projekta pošiljali račune za gospodarsko škodo. Vprašanje je le, kaj je v tej zgodbi manjše zlo. Denimo, Poljska gradi dva nova jedrska energetska objekta, ker je bila 17. in 18. maja že na pragu razpada energetskega sistema. In tisti, ki se na sisteme spoznajo, dobro vedo, da bi lahko prišlo do hudih posledic in da se tveganje za podobna nihanja v omrežju lahko povečajo. To je morda le izhodišče, ali bomo tudi tokrat stopili na okope in verjeli namišljenim »letečim medvedkom«, ki so vse prej kot pravi varuhi okolja.

In navsezadnje, tudi medicinske aparate, ki mnoge bolnike vzdržujejo pri življenju, poganja elektrika…