Piše: Gašper Blažič
Za Temišvar (romunsko Timişoara) ste zagotovo že slišali. Peto najbolj poseljeno romunsko mesto leži v jugozahodni Romuniji v zgodovinski regiji Banat, nedaleč stran tako od meje s Srbijo (oz. nekdanjo Jugoslavijo) kot tudi z Madžarsko. Še pred stoletjem so Romuni v njem predstavljali manj kot petino prebivalstva, večino so imeli Madžari in Nemci. Danes je etnična sestava povsem drugačna. Leta 1989 je po nekaterih ocenah v samem mestu živelo okoli 300 tisoč prebivalcev, od tega približno desetina Madžarov. Nekateri med njimi so po verski plati pripadali tamkajšnji madžarski reformirani cerkvi, katere sedež je bil sicer v mestu Oradea severno od Temišvarja.
Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja se je v Temišvarju naselil pastor László Tőkés, oporečnik iz vrst madžarske manjšine v Romuniji. Že pred tem je dvigoval režimski prah s kritiko kršenja človekovih pravic v tedanji socialistični Romuniji. V času, ko je na sosednjem Madžarskem komunistična vlada že sestopila z oblasti, je Tőkés vzbudil veliko pozornost madžarskih medijev zaradi svojega nasprotovanja načrtu romunske vlade po »sistematizaciji podeželja«. Ta načrt, ki ga je sprožil sam diktator, »karpatski genij« Nicolae Ceauşescu, je temeljil na ideji, da je za Romune bolje živeti v večjih vaseh kot v manjših. Cilj naj bi dosegli z uničenjem manjših vasi ter preseljevanjem njenih prebivalcev v večja naselja, kar je sprožilo veliko ogorčenje javnosti. Vendar vseeno previdno, saj je bil spomin na množične aretacije in mučenja dve leti prej v Braşovu še svež. Upor proti tipično komunističnemu uničevanju podeželja je potegnil za seboj tudi uradne proteste Madžarske ter Zvezne republike Nemčije, ki sta hoteli zavarovati madžarsko in nemško manjšino v severnem Banatu. Securitate, romunska različica jugoslovanske Udbe, je v letu 1989 zaostrila represivne ukrepe proti pastorju in njegovim prijateljem. Pri tem ji je šel na roko tudi prorežimsko usmerjeni škof László Papp, ki je hotel Tőkésa izseliti drugam, na »manj nevaren« kraj. Vendar so se temu uprli prebivalci Temišvarja, poleg madžarskih reformiranih kristjanov tudi mnogi Romuni.
Ceauşescu se je še sredi decembra 1989 počutil povsem varnega in je verjetno upal, da bo Securitate brez težav rešila temišvarsko vprašanje. Deset dni kasneje je bila njegova usoda zapečatena.
Iz male mušice je nato hitro zrasel slon. Od prvotno samo nekaj deset protestnikov, ki so stopili v bran Tőkésu, je število protirežimskih protestnikov v sredini decembra 1989 strahovito poskočilo celo na več deset tisoč. 17. decembra 1989 je vojska celo streljala v množico in povzročila precej smrtnih žrtev. Toda bilo je prepozno, saj je nekaj mesecev star intervju s pastorjem na madžarski nacionalni televiziji doživel velik odmev v Romuniji. Režim je skušal Romune prepričati, da po Temišvarju pustošijo madžarske horde, zato je tja poslal delavce − na podoben način kot beograjski vrh leta 1991 prestrašene vojake JLA v agresijo na Slovenijo. Ker so romunski uradni mediji o resničnih dogodkih molčali in izvajali cenzuro, so ljudje vendarle izvedeli resnico prek Radia Glas Amerike in Radia Svobodna Evropa. Resnica je med ljudmi hitro krožila in neusmiljeno rušila režimske propagandne konstrukte.
Ceauşescu, ki se je medtem vrnil z obiska v Iranu, se je skušal oprijeti še zadnje rešilne bilke, potem ko je uvidel, da je vrag odnesel šalo. Upal je, da bo javnost vendarle verjela izgovorom, da je Romunija napadena od zunaj in da so na delu madžarski kontrarevolucionarji, pri čemer bi mu lahko pomagal množični shod v Bukarešti. Posnetki njegovega zadnjega nagovora 21. decembra 1989 kažejo, kako je v nekem trenutku izgubil nadzor nad množico, čemur je sledila še zadnja in najusodnejša represivna akcija proti množici, ki so jo mendrali tanki. Ko je naslednji dan, 22. decembra 1989, v jutranjih urah prišla v javnost novica, da je v sumljivih okoliščinah umrl obrambni minister Vasile Milea, je karpatski Herod izgubil še vojsko. Ob pozivih iz helikopterjev, naj se protestniki razidejo in raje doma – ob pomanjkanju osnovnih živil! – uživajo v božični pojedini, je bil bes množice še hujši. Po pobegu s helikopterjem je sledil strelski vod, kar je bila neke vrste repriza giljotine nad Robbespierovo glavo.
A vrnimo se na začetek: v začetku je bila samo majhna iskra. Takrat še nihče ni pričakoval, da bo iz nje nastal velik požar. Koliko ti dogodki lahko 35 let kasneje vplivajo na dogajanje v Sloveniji, pa naj si odgovori vsak sam.
