Piše: dr. Štefan Šumah
Predstavljajte si naslednji scenarij: vozniki v električnih avtomobilih ne morejo več nadzorovati hitrosti, na računalniških zaslonih se prikazuje vse kaj drugega kot to, kar želijo uporabniki, televizorji eksplodirajo in povzročajo požare, mobilni telefoni povzročajo uporabnikom opekline po ušesih in rokah, pametne ure pa eksplodirajo na zapestju, da nevarnosti, ki jih povzročijo igrače, sploh ne omenjamo … Moderna apokalipsa.
Pa je to res tako daleč od nas? Pred nedavnim se je to dogajalo v Libanonu. Pagerji so pripadnikom Hezbolaha eksplodirali v žepih in rokah. Podobno se je zgodilo s prenosnimi radijskimi sprejemniki. Mosad je tako v nekaj dneh onesposobil kar lepo število teroristov. Pokazali so, da se da in da je pravzaprav preprosto, le med ustrezno programirano elektroniko je treba namestiti »pravo stvar« in ob pravem času vse skupaj aktivirati.
V taki »elektronski« vojni so seveda v prednosti proizvajalci elektronike. Katera država pa je največji proizvajalec elektronike? Kitajska. In verjetno je zelo malo aparatov, ki ne bi vsebovali vsaj enega elektronskega dela, izdelanega na Kitajskem. In ne samo to, od Kitajske postaja Evropa odvisna po lastni neumnosti tudi v energetiki. Koliko sončnih panelov ali vetrnic nosi znak »Made in China«? Zagotovo veliko. In tudi v samih energetskih »sistemih« je ogromno elektronike.
Zdaj pa si zamislite, da izbruhne spopad širših razsežnosti, v katerem bi bili na eni strani Kitajska in na drugi posredno ali neposredno Evropska unija. Lahko bi prišlo do katastrofe neslutenih razsežnosti in dogodki v Libanonu bi bili prava otroška igra v primerjavi s tem, kar bi se lahko po najbolj črnem scenariju dogajalo na naših domovih.
Evropa je predolgo spala na lovorikah tehnološke superiornosti, razvoj strateške industrije pa prepuščala Azijcem, predvsem Kitajcem, kar so ti uspešno izkoristili in nas korak za korakom delali vedno bolj odvisne. Otepali smo se vse umazane industrije (ki pa je pravzaprav osnova vse elektronike, vse bolj pa postaja tudi osnova energetike, sploh te, ki temelji na tako imenovanih zelenih tehnologijah), prepuščali smo jim razvoj različnih novih tehnologij (od katerih smo pravzaprav postali odvisni), prepuščali smo ji pobudo v mednarodni politiki, sploh v Afriki … Zavestno smo se torej odrekali vsemu, kar je Evropo delalo veliko in ji prinašalo konkurenčno prednost.
Združene države Amerike so še pravočasno izstopile z vrtiljaka norosti in začele strateško industrijo čipov seliti nazaj z ZDA, prav tako jih zelena norost (vsaj v takem obsegu kot v Evropi) ni zajela, energetsko so neodvisni, vojaško so še vedno prva velesila sveta in edini, ki še uspešno parirajo Kitajski. Evropska unija pa caplja na mestu, ni ne vizije in ne znanja. Vodijo nas apartčiki brez idej in brez vizije, ki jim je malo mar za ljudi, ki jih drago plačujejo. Bruselj je prestreljen z levimi kadri, s kaviarsocialisti, ki so popolnoma odtujeni od vsakdanjih težav ljudi in jim gre le za lastne interese, zato se ne bi čudil, če bi se pokazalo, da je kar nekaj bruseljskih birokratov na plačilnih seznamih kitajske partije, drugače težko razumen neumnosti, ki jih počnejo.
Rešitev pa je preprosta; takojšnja ustavitev zelenega ludizma, vrnitev strateških industrij, razvoja in raziskav v Evropo, deregulacija, spodbujanje podjetništva in dejanska meritokracija na vseh ravneh odločanja. Vzemimo kot primer carine, ki jih je uvedla EU na kitajske električne avtomobile in so pravzaprav neumnost. Namesto da bi EU spodbujala konkurenčno okolje, je raje dala potuho evropskim proizvajalcem, da jim ni treba biti učinkovit in inovativen, dele, predvsem elektroniko in baterije ter strateške surovine, pa bodo itak še vedno kupovali od Kitajcev. In zato smo tu, kjer smo, v nevarnosti, ki sem jo opisal v uvodu. Pa srečno v naslednji vojni.
