Piše: Matevž Tomšič
Nikakor ni naključje, da se je “internacionalizacija” slovenskih notranjih razprtij, ki smo ji priča, začela stopnjevati ravno po tem, ko se je zgodil debakel parlamentarne levice z njeno t. i. konstruktivno nezaupnico, ki je prejšnji mesec neslavno pogorela v parlamentu. Le-ta je doživela svoj “finale”, s tem ko je nesojeni mandatar Karl Erjavec odstopil z mesta predsednika stranke DeSUS in se, kot kaže, tokrat dokončno poslovil iz slovenske politike.
Očitno je, da so levičarji, zbrani v t. i. koaliciji KUL, obupali nad tem, da bi jim uspelo v parlamentu zbrati zadostno večino za to, da bi zrušili aktualno vlado. Tudi o interpelacijah ministrov, ki so jih serijsko vlagali ob začetku leta, ni več dosti govora. Preprečiti predsedovanje Slovenije Evropski uniji pod vodstvom Janeza Janše jim najverjetneje ne bo uspelo, čeprav je to njihova velika želja.
Zato pa so se namenili vlado diskreditirati pred evropsko javnostjo in s tem zbiti njen renome v očeh evropskih političnih odločevalcev. Za ta namen so uporabili mrežo kontaktov, ki jih imajo predvsem v vrstah svojih političnih zaveznikov in v mednarodnih novinarskih krogih. Ti so jim bili pripravljeni priskočiti na pomoč. Tako so dosegli, da se je v evropskem parlamentu Slovenija postavilo na “sramotilni steber” zaradi domnevnih pritiskov na medije. Pri tem je naravnost perverzno, da slovenski levičarski politiki, kot je Tanja Fajon, izražajo zaskrbljenost nad tem, kako da se je naša država znašla v takšnem položaju, saj so jo oni – skupaj s svojimi medijskimi, akademskimi in civilnodružbenimi pomagači – z lažmi in manipulacijami spravili vanj.
V bistvu se odvija repriza dogajanja pred prvim evropskim predsedovanjem Slovenije, ki je bilo časovno umeščeno v mandat prve Janševe vlade. Tudi tedaj so se v tujino pošiljala sporočila o tem, kaj vse groznega oblast počne, predvsem na medijskem področju – spomnimo se razvpite peticije 571 novinarjev. Vendar takrat tovrsten “izvoz” obtožb na evropskem parketu ni padel na plodna tla.
Levičarsko zavezništvo
Vendar se je od tistih časov situacija v Evropski uniji precej spremenila. Močno se je okrepila politična polarizacija tako med posameznimi državami in regijami kot med različnimi političnimi skupinami. To je po eni strani povezano s serijo kriz, od finančne do migrantske in sedanje epidemijske (COVID-19), ki so se zgodile v tem obdobju. Je pa tudi posledica razmaha novolevičarskih ideologij, kot so multikulturalizem, radikalni feminizem, LGBTizem, ki imajo danes bistveno večji vpliv, kot so ga imele še pred desetletjem.
Posledično je prišlo do razcepa med glavnino “starih” članic EU in nekaterimi “novimi”, predvsem Poljsko in Madžarsko. Ti dve sta si jezo vodilnih evropskih držav in global(listič)nih organizacij nakopali predvsem z odločnim nasprotovanjem politiki odprtih meja pa tudi drugim domislicam novodobnega levičarstva. Zato sta že dlje časa predmet obdelave evropskih institucij ob stalni spremljavi dominantnih medijev. Zaradi tega so le-te postale dovzetne na stalno grmenje slovenskih levičarjev, kako da Janša približuje Slovenijo tema dvema državama.
Aktiven angažma evropskih levičarsko-liberalnih krogov pri gonji zoper aktualno slovensko vlado je mogoče do neke mere razumeti kot izraz podpore svojim slovenskim političnim zaveznikom. V tem smislu gre za povsem pragmatično ravnanje, saj je vsaki politični skupini v interesu, da je na oblasti v čim več državah. Vendar pa je tukaj “na delu” tudi konkreten strah pred tem, da bi se okrepila obrambna fronta zoper širjenje oz. – bolje rečeno – vsiljevanje njihovih ideoloških solucij. Ta fronta bi namreč kaj lahko našla simpatizerje tudi v jedrnih evropskih državah.
Matevž Tomšič je sociolog, profesor na Fakulteti za uporabne družbene študije ter predsednik Združenja novinarjev in publicistov.
