Piše: Gašper Blažič
Že po tradiciji »sivi« januar, ko je čas za počitek od potrošniško-zabavljaške norišnice »veselega decembra« (in takrat praktično v nobenem marketu ne moreš kupiti »tatarca«, ker ni več del letnega potrošniškega trenda), vsaj pri nas v Sloveniji ni dolgočasen. To je namreč mesec romanj v velika »rdeča« svetišča: Dražgoše in Osankarica. Pri čemer je gorenjski kraj nekoliko pomembnejši.
Hvaležen sem publicistu Dejanu Steinbuchu, ki je v kolumni (TUKAJ) nekoliko orisal, kolikšno pozornost so mediji v osemdesetih in devetdesetih letih namenjali vsakoletni januarski proslavi v Dražgošah. Praktično minorno. Pred časom sem povzel iz neke kolumne dr. Staneta Grande, kako je profesor dr. Metod Mikuš, sicer znani partizanski zgodovinar in nekdanji duhovnik, študente zgodovine v času po vojni učil, da je bil dražgoški primer v resnici velik škandal.
Nič jim ni sveto!
Iz spoštovanja do vasi in do vaščanov, ki so se morali dolga desetletja prizadevati, da so lahko zgradili novo cerkev (stara je bila v vojni porušena) ne želim uporabljati naziva »Lažgoše«. Navsezadnje so takrat, leta 1942, z lastno krvjo plačali davek na partizansko izzivanje. Je pa res, da bi prebivalci te vasi izpod Jelovice in Ratitovca, znane po kulinarični specialiteti »dražgoški kruhki«, lahko vendarle iz pietetnih razlogov odrekli gostoljubje bolj in manj znanim »romarjem«, od katerih se nekateri celo peš ponoči odpravijo na pot do spomenika, kjer so menda pokopani pobiti vaščani. Brez križa. Ti »romarji« ne spoštujejo nikogar in ničesar v Dražgošah. Niti dejstva, da iz te vasi izhaja zelo znana rodbina Prevc (med njimi brata Mihael in Božidar – prvi je bil nekoč poslanec in župan Železnikov, drugi pa je oče najboljše generacije smučarjev skakalcev v zadnjem desetletju). Kot je nekoč dejal akademik dr. Tine Hribar v intervjuju za Demokracijo: »Nič jim ni sveto, niti mrtvi ne.«
Ne, to ni nekrofilija, kot jo poznamo. Pač pa neznosno politikantsko skrunjenje grobov pobitih Dražgošanov. Zlorabljajo jih na način, kot je »vožd« Slobodan Milošević leta 1989 zlorabil bitko na Kosovem polju pri Gazimestanu (Kosovo) za svojo velikansko manifestacijo. Na kateri je napovedal krvavo vojno. Zdajšnji slovenski »gazimestanci« govorijo o bitki, ki je v resnici ni bilo. O tem smo pisali že tolikokrat, da niti ne bi ponavljal osnovnih dejstev. Pričevanja preživelih vaščanov so javno objavljena. Vse je jasno. Gre za mitingaško izzivanje in izživljanje nad trupli nedolžnih.
Pozabljeni selški Rovt
Lahko bi borčevski funkcionarji za kraj svoje osrednje proslave raje izbrali ne preveč oddaljeni Rovt v Selški dolini. Tam je praktično ista partizanska enota, ki jo poznamo iz Dražgoš in sta jo vodila komandant Jože Gregorčič ter politkomisar Stane Žagar, napadla nemško policijsko kolono. Uspešno. Na nemški strani 46 smrtnih žrtev in štirje huje ranjeni, na partizanski strani trije mrtvi, partizani pa so zasegli ogromno orožja in opreme. Represalij nad civilnim prebivalstvom ni bilo. Lahko bi rekli, da gre za odličen primer boja proti okupatorju – in na to dejstvo je že pred leti spomnil dr. Jože Možina v eni od redkih oddaj Utrip, pri kateri je sodeloval, in si nakopal bes Svetlane Makarovič. Pazite, vse se je zgodilo že v samem štartu, decembra 1941! Zakaj torej ni proslave tam? Morda zato, ker »žrtve morajo biti«? In ker vedo, da borčevske veselice na takih krajih med normalnimi ljudmi vzbujajo hud odpor?
Torej, če bi za kraj proslave izbrali Rovt, bi z veseljem zaploskal predsedniku osrednje borčevske organizacije Marijanu Križmanu, ki je v Dražgošah dejal, da je osvobodilno gibanje temeljilo »na globokem prepričanju, da je za narodovo osvoboditev potrebno skupno delovanje političnih in narodovih sil, ki ni ideološko pogojeno in izključujoče«. Ja, ko bi bilo res … Pa žal ni. Ravno nasprotno. In prej ko si bodo priznali resnico, prej bo prišla prava svoboda. Kot je nekoč zapisal kantavtor Samo Glavan: »Svoboden si takrat, ko svoboden si v glav’.«
Na tem mestu bom retorična izvajanja slavnostne govornice Urške Klakočar Zupančič raje pustil ob strani. Niso pomembna. Morda zato, ker je bila »Benita« že predvidljiva in dolgočasna. Pred 13 leti sta bila takratna govornika, predsednik republike Danilo Türk in borčevski predsednik Janez Stanovnik, bolj zanimiva. Morda zato, ker so bile ravno mimo predčasne volitve, v zraku pa je vladala negotovost, ali bo sveži zmagovalec predčasnih volitev, »pozitivni« Zoran Janković postal novi premier. Ni postal. Niti takrat niti kasneje. In za to ni bil kriv tedanji ameriški veleposlanik v Ljubljani Joseph A. Mussomeli. Je pa Janković zato dandanes vpliven boter sedanje vlade. Pravzaprav kar njen šef iz ozadja.
Kako sta »Sultan« in »Plavi« združila moči
Kaj pa Milan Kučan? Pravzaprav je slednji še najbolj kradel žaromete glavnim zvezdam v Dražgošah, poleg UKZ v rdečih čevljih tudi NPM v značilnem »udboledru«. Še posebej s tem, ker je zadnji šef CK spet ponovil bizarni duel z novinarko. Pred leti se je to že zgodilo z vprašanjem neki drugi novinarki, ali je poročena: »S tem se ukvarjajte.« Tokrat z vprašanjem, ali ima še službo. In ciničnim pojasnilom, ki pove vse: zdaj si, zdaj te ni (povedal ga je kar po srbsko: sad te ima, sad te nema).
Ker zna »princ iz Križevcev« odlično govoriti skozi vrstice, bi težko rekel, ali je to izrekel v afektu ali pa dobro premišljeno. Navsezadnje se mu je doslej kakšna izjava tudi prehitro zletela iz ust. Že kmalu po osamosvojitvi Slovenije je tedanjima ministroma osamosvojitvene vlade Janezu Janši in Igorju Bavčarju izrekel stavek, ki je marsikaj postavil na glavo: »Pa Sultana pozdravita.« Mislil je na Nika Kavčiča, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s strani »zdravih sil« lustriranega direktorja Ljubljanske banke, sicer pa Mačkovega finančnega arhitekta vzporednega mehanizma. Tistega slavnega oznovca, ki je v letih 1987 in 1988 opravil odlično vlogo dvojnega agenta: izkoristil je namreč naivne disidentske operativce iz ČKZ in ZSMS, da so namesto njega kakor konspiritivno (kako so se motili!) izdali dnevnik Staneta Kavčiča, da je s tem v resnici utrdil položaj tedanjega šefa CK. In nekaj let kasneje, že po osamosvojitvi Slovenije, sta oba – »Sultan« in »Plavi« – že sodelovala kot botra »nadgradnje« demoliberalcev na Bledu. Ko je iz Liberalno-demokratske stranke nastala Liberalna demokracija Slovenije. Z isto kratico: LDS. V njej pa tudi številčna četa osamosvojiteljev: Dimitrij Rupel, Igor Omerza, Igor Bavčar, Jelko Kacin. Vsi našteti so v roku nekaj let izstopili iz tega peklenskega vrtiljaka.
Toda v primerjavi s sedanjimi oblastniki se zdi tedanja Drnovškova vladavina zelo džentelmenska. Tranzicijski model demoliberalcev je namreč temeljil na »kuhanju žab«. Brez velikih posegov na skrajna področja. Zato se zdijo mnogi nekdanji Drnovškovi sodelavci in simpatizerji danes »desni«. Ker se nekako ne morejo identificirati s sedanjim načinom vladanja, ki je pač veliko radikalnejše od tistega iz 90-ih let. Ne glede na afero Depala vas. Pa so že tedaj mnogi intelektualci, zlasti iz novorevijaškega kroga, zelo glasno opozarjali na tranzicijske svinjarije. In takrat je bil Kučan še predsednik republike. In precej mlajši kot danes, ko si nalaga že deveti križ. »Ljudski« predsednik, ki se je za potrebe ljudstva prevažal z golfom, medtem ko se je – namesto v slovenskem javnem zdravstvu – raje zdravil v Švici. Daleč od oči ljudstva.
Moja osebna izkušnja s »Plavim«
Sam se s Kučanom osebno nisem nikoli srečal. Vsaj jaz se ne spomnim, da bi se. Tako mi je bila morda prihranjena diagnoza, ki jo je Kučan že v 90-ih letih izrekel tedaj mlademu intelektualcu, danes univerzitetnemu profesorju dr. Boštjanu M. Turku. Vendarle pa sem imel z njim srečanje drugačne vrste. Pred več kot desetletjem se je namreč odzval na neko moje pisanje v Družini. Ne vem točno, za kaj je šlo, saj tega pisma v spletnem arhivu Družine ni mogoče najti (se bom pa pozanimal, v kateri številki tiskane Demokracije je objavljeno). In če se v korespodenco vključi »veliki brat« osebno, potem je jasno, da gre za zelo resno in pomembno stvar.
Takrat se mi njegov odziv ni zdel kdo ve kako krucialna zadeva. Toda ko s časovne distance opazujem razvoj dogodkov, lahko potrdim neko razliko med »prej« in »potem«. Do tedaj sem namreč veljal za dokaj »perspektiven kader«: malo pred tem sem diplomiral iz teologije, bil sem sicer že novinar Demokracije, redno pa so me citirali tudi v Družini (Zadetek v polno). Tu in tam so me kdaj poklicali tudi z radia Ognjišče kot političnega analitika (za komentar preko telefona). Imel sem odprtih tudi nekaj možnosti za sodelovanje in celo vodenje okroglih miz. No, počasi, komaj opazno je začelo to »zanimanje zame« upadati in sem v roku kakšnega leta dni ugotovil, da nisem več tako mlad, perspektiven pa sploh ne več. Niso me več klicali, niti citirali. Tudi zanimanje s portala Časnik.si je začelo plahneti. Nastopilo je obdobje ignorance. Nenadoma sem se zavedel, da kot publicist sploh ne obstajam in da sem samo še »niko i ništa«, kakor pravijo južno od nas. V ospredje pa so že prihajali precej mlajši, predvsem pa »zmernejši« od mene. Ko sem izdal knjigo o stavki strojevodij in kasneje še zbirko člankov v knjigi »Slovenija, vstan’«, so predstavitev knjig pokrili le še Demokracija in Nova24tv. Za ostale nisem obstajal.
Ne vem, ali se je to dogajalo spontano ali je res prišel kakšen »ukaz iz ozadja«. Me je pa prav včerajšnji dogodek z novinarko in Kučanom spomnil prav na to: zdaj si, potem te ni. In slutim, da se to ni zgodilo po naključju. Da pri vsem tem ni šlo zgolj za nesrečno naključje, dokazuje tudi to, kako se je enkrat enemu od mojih sogovornikov zareklo, ko je skušal na neroden način pojasniti, zakaj me ne vabijo na ta in ta dogodek. Češ ne bodo tvegali državnih subvencij zaradi ene osebe. Mislil je mene. Torej, če me povabijo, tvegajo bankrot. In neumno je, da na kocko postavljaš prihodnost cele ustanove, če na dogodek vabiš osebo s »črnega seznama«.
Mrtvaški ples iz Hrastovelj
In če sem to pisanje začel z omembo Steinbuchove kolumne, bom z njo tudi končal. Avtor se je namreč za malenkost zmotil. Ampak samo za malenkost. Večina njegove ocene namreč še vedno drži. Takole odgovarja na vprašanje, zakaj sploh stalno obujajo dražgoški mit: »Zato, da bi oblastna elita lahko še naslednjih trideset let brezskrbno ohranjala napetost med ljudstvom, med “levimi” in “desnimi”. V tem je vsa magija Dražgoš. Kaj pa je lepšega za oblast kot “divide et impera”, deli in vladaj? Kdor zna spreti ljudstvo med seboj okoli oslove sence, v našem primeru okoli 80 let starih travm, bo namreč še dolgo in mirno vladal, ob tem pa z nasmeškom gledal, kako se partizani in domobranci, komunisti in klerikalci, rdeči in beli, levi in desni, stari in mladi, neusmiljeno tolčejo med seboj.«
Kot glavni razlog bi sam seveda vsegliharske teorije takoj izključil kot zmotne, ker gre vendarle tu za spopad med politikantskim fundamentalizmom in normalnostjo (in ne med levimi in desnimi, med liberalci in klerikalci – to je seveda samo neka zunanja lupina). Zakaj torej režiserji slovenskega Gazimestana takšno napetost sploh potrebujejo? V 90-ih letih, dokler je Drnovšek vladal džentelmensko, je bila takšna proslava s tolikšno publiciteto nepomembna. Sedaj je postala alfa in omega političnega dogajanja. Steinbuch pa ima še kako prav v tem, ko je – med vrsticami sicer – ocenil, da v Dražgošah tranzicijski plenilci izvajajo permanentno heglovsko potrjevanje lastne politične agende. To pa lahko izvedejo le tako, da izzovejo »sovražnika«, torej tistega, ki spodbija ta mit s povsem poštenimi nameni. In vendar s tem nezavedno potrdi javnomnenjsko superiornost »osvoboditeljev«, zakrinkanih v takšno ali drugačno »hitinjačo«.
Še en znan publicist, to je Miran Videtič, je prav tako točno ocenil dogajanje, ko je tovrstno početje opisal z izrazom »profitpartizanstvo«. Kajti navsezadnje so dogodki iz časa vojne samo sredstvo in kanonfuter, torej nekakšen javnomnenjski »perpetuum mobile«. Ker »mi, komunisti« (po Stanetu Dolancu) večno potrebujemo denar in oblast, »oni drugi« (meščanska desnica, janšisti) pa so sovražniki, kolaboranti, morilci. In takšna sporočila dobiva povprečen Slovenec na krožnik o opozicijskih voditeljih. Si jih bo res želel imeti na oblasti?
In če se je na volitvah 2022 res zgodila poslednja bitka Kučanove generacije za obstoj, prav Kučanova vse bolj brutalna iskrenost kaže na moralni poraz tranzicijskih plenilcev. In čas, ko bo to preraslo v dejanski poraz, ni več daleč. Demoni ta konec čutijo prvi. In začnejo noreti. Malo pred Dražgošami je Kučan dal vedeti dvoje: prvič, velika koalicija ter sodelovanje »zdravih sil« z »nezdravimi« ne pride v poštev (kakšna klofuta za naivnega Anžeta Logarja!), in drugič, reform pravzaprav niti ne potrebujemo. Trd partijski konservativizem po receptu Leonida Brežnjeva torej.
Skratka, začelo se je. Mrtvaški ples s freske cerkve v Hrastovljah namreč – če je že Robert Golob pred zadnjimi volitvami trdil, da ljudje plešejo. Golobov miru pa je že zdavnaj zmanjkalo, tisti najbolj pogumni so končali v – rižoti …
