Piše: Gašper Blažič
Če nam je fraza »pretakanje krokodiljih solz« že nekako domača, se njej sorodna sintagma »krokodilji nasmeh« precej redkeje uporablja. V obeh primerih pa gre za prikrivanje slabih misli in namenov s čustvi, ki so pristno človeška, pa naj gre za žalost ali veselje. Torej: prijazen nasmeh lahko skrije marsikateri zlobni namen, očitno pa takšen izraz izhaja iz opazovanja živalskega sveta, saj so krokodili znani po svojem »nasmešku«, ki to v resnici sploh ni.
S »krokodilizmi« imamo v slovenskem političnem prostoru že kar nekaj izkušenj. Po zakonitosti razporejanja politične podpore na volitvah je normalno, da se statistična večina vedno povezuje s strankami, ki imajo sredinski značaj, manj pa s strankami, ki so ostreje ideološko profilirane in imajo sicer številčno majhno, a dokaj stabilno volilno bazo. T. i. sredinski bazen volivcev pa obsega predvsem tisti del volilnega telesa, ki ravna pragmatično in lahko hitro menja svojega političnega favorita. Morda bo kdo rekel, da v javnomnenjskih anketah takšni največkrat prisegajo na opcijo »ne vem« ali »nobena stranka«, toda na volitvah ne štejejo glasovi tistih, ki se ne opredelijo ali ne odidejo na volitve. Prazne ali nepravilno izpolnjene glasovnice sicer zaznajo pri štetju, vendar je njihova vrednost izključno simbolna, saj se rezultati volitev ugotavljajo na podlagi preštetih veljavnih (!) glasovnic. V slovenskem primeru se zaradi učinka proporcionalnega sistema zgodi, da − vsaj teoretično − zmaga stranka, ki nagovori največ volivcev t. i. sredine oziroma tistih, ki so izhodiščno neopredeljeni. Njihovo odločanje je v veliki meri pragmatično, zato je vloga medijske propagande, psihološkega obvladovanja množic in nasploh orwellovskega »inženirstva človeških duš« tu še toliko večja. To pomeni, da o zmagovalcu ne odločajo predvolilna soočanja, ne programi strank, niti njihov vložek v promocijo, pač pa lansiranje različnih afer, v katerih se določeni politiki kot tarče znajdejo v sodnih preiskavah in kot taki »niso »vredni zaupanja«. Procesa Patria in Trenta sta tipičen primer tega.
Če rečemo, da se skrajne stranke zelo rade oprijemajo populizma, pa je treba priznati, da to ne velja le zanje. V politični sredini je populizma v resnici še več, le da je nekoliko drugačen in manj ideološko zaznamovan. Poglejmo primer: v zadnjem času so izstope trojice poslancev iz poslanske skupine SDS zaznamovala njihova mnenja, da je treba vzpostaviti več sodelovanja in odpraviti izključevanje, ki se dogaja. Načeloma se s tem strinjam. Logarjevo Platformo sodelovanja sem sprva ocenjeval kot poskus, kako prek nove civilne iniciative združiti čim več posameznikov, ki se za zdaj ne prištevajo k nobeni od uveljavljenih strank, so pa zelo kritični do sedanjih družbenih, predvsem pa političnih in gospodarskih razmer v državi. Očitno sem se motil, saj je očitno prevladal neki drug, prikrit namen, ki se je pokazal šele v zadnjem času. Ost tovrstnega »sredinskega« populizma je bila namreč že odkrito usmerjena proti SDS, kot da bi prav ta stranka ustvarila največ nestrpnosti in izključevanja. Njen predsednik Janez Janša je v odgovoru na enega od izstopov celo opozoril na zgrešeno »vsegliharsko« logiko, po kateri sta morilec in žrtev umora enako kriva. Takšno logiko so denimo uporabljali v socialističnem šolstvu, kjer sta si napadalec in žrtev morala javno podati roki. Saj se še vsi spomnimo najbolj slavnega stiska roke v Kočevskem rogu junija 1990? No, akter tega dejanja Milan Kučan je kakih 30 let kasneje glede agresije Putinove Rusije proti Ukrajini na podoben način relativiziral vlogo obeh držav. Ker se je berlinski zid pač podrl na obe strani, mar ne?
Tudi zato bodimo pozorni na »krokodilje nasmehe«, ki bodo iz politične sredine vabili k sodelovanju, k »mostograditeljstvu«, preseganju ideoloških delitev in podobno. Spomnimo se lekcije iz začetka leta 2013, ko je prav tovrstna »sredinska« naveza pomagala k likvidaciji druge Janševe vlade in izvolitvi vlade Alenke Bratušek. Seveda v imenu »vsegliharskega« postavljanja Janše in Zorana Jankovića na isti imenovalec. Nihče, ki ima kaj soli v glavi, seveda ni mogel nasesti tej sprevrženi logiki, ki slovensko politično dogajanje prikazuje enodimenzionalno. In zato tudi dandanes ne bo nasedal moralistično zaznamovanim floskulam, ki bodo v imenu nekakšne lažne sloge in edinosti na sprevržen način pripomogle k izključevanju tistih, ki si bodo upali glasno izreči, da je cesar nag.
