Piše: Dr. Štefan Šumah
V Sloveniji se ogromno govori o korupciji, veliko govoric je resničnih, veliko tudi ne. »Korupcija« skače dobesedno že iz paštet. Vendar pa se o njej predvsem govori, ukrepa pa ne. Mi lahko kdo razloži, zakaj se je v Sloveniji tako malo korupcijskih afer končalo z obsodilno obsodbo? Verjetno ne. Pa je jasno, sistem, ki bi moral korupcijo preganjati, ne deluje, ne deluje sodstvo, ne deluje tožilstvo, ne deluje policija in ne delujejo mediji, ki bi morali biti »psi čuvaji« zakonitosti.
Zato sem se v tej kolumni odločil predstaviti eno od mogočih rešitev za znižanje korupcije, ki jo ponuja na osnovi »teorije razbitih oken«, ki sta jo leta 1982 opisala George Kelling in James Wilson v članku v reviji Atlantic, profesor psihologije in vedenjske ekonomije na Univerzi Duke Dan Ariely. Članek se je ukvarjal z vzpostavljanjem reda v nevarnih mestnih soseskah. Rešitve nista videla v povečani navzočnosti policistov na ulicah, ampak drugje. Opazila sta namreč, da razbita okna v neurejenih soseskah (ki dolgo ostanejo nepopravljena) kar sama »vabijo« k dodatnim poškodbam iste stavbe in drugih v neposredni okolici. Tako se vandalizem širi in stopnjuje. Če ne bo razbitih oken, ne bo spodbude za naslednje vandale.
To teorijo je težko potrditi ali ovreči, toda njena logika je po Arielyju prepričljiva. Predlaga, da se ne sme spregledovati, opravičevati ali zanemarjati drobnih zločinov (v tem primeru pojavov drobne korupcije), kajti to bo samo povečalo težave. To po njegovem velja še posebej za politike, direktorje, javne funkcionarje in slavne osebe. Sicer se sprašuje, ali je pravično, da bi zanje veljali strožji standardi kot za običajne ljudi, toda treba je vedeti, da imajo ljudje, ki so bolj pod drobnogledom drugih, tudi večji vpliv na obnašanje gledalcev (in sledilcev) in so posledice za družbo hujše, kadar grešijo oni. Na vse pojave korupcije, tudi na najmanjše, bi torej morali reagirati takoj in brez vsake milosti, kajti edini način v boju proti korupciji je ničelna toleranca do nje. Direktorji, javni funkcionarji, politiki in podobno pa bi morali biti še pod strožjim nadzorom tako glede svojih dejanj kot svojega premoženjskega stanja. Žal pa nadzor, ki naj bi ga pri nas opravljali predvsem mediji in nevladne organizacije, ne deluje, saj so v veliki večini oboji dobesedno zlizani s »tranzicijskimi bogataši« in politiki, ki so generator korupcije ter so pri tem veliko bolj podobni bevskajočim cuckom kot pa »psom čuvajem« demokracije. In so s tem bolj kot del rešitve del problema.
In še moj dodatek k Arielyjevi teoriji: Tu bi se pogosteje moral uporabljati (pri nadzoru premoženjskega stanja) institut obrnjenega dokaznega bremena, ki je bil v slovensko zakonodajo implementiran leta 2011. Če se hočemo rešiti korupcije oziroma jo omejiti, je ena od najlažjih in najučinkovitejših poti, da se ljudem neupravičeno pridobljena lastnina odvzame, pri čemer ni niti treba dokazovati krivde tistih, ki so osumljeni dejanj korupcije, ampak morajo oni dokazovati, od kod jim premoženje, in če tega ne morejo prepričljivo dokazati, se jim to odvzame.
Institut obrnjenega dokaznega bremena tako omogoča, da se osumljenim korupcije zapleni premoženje brez kazenskega postopka, kar v praksi pomeni, da se lahko lastniku premoženja, če se pojavi nesorazmerje med premoženjem in prijavljenim dohodkom lastnika, to zapleni (saj to nesorazmerje lahko izhaja iz kriminalnih dejanj, med katere spada tudi korupcija, ali iz npr. skrivanja dohodkov, da ne bi bili obdavčeni). V tem postopku se breme dokazovanja izvora premoženja prenese na lastnika tega premoženja, in če ta ne more upravičiti oziroma prikazati njegovega izvora, se mu zapleni. Ta institut se v naši zakonodaji uporablja zelo redko ali skoraj nič in ravno v boju proti korupciji bi lahko bil eno najmočnejših orožij.
