Piše: Franci Kindlhofer
Preteklo soboto je Slovenija, ob prevzemu predsedovanja ES, gostila številno delegacijo iz Bruslja, kar je že tradicionalno početje ob prevzemzu predsedstva neka članice v ES. V nas je upravičeno tlelo upanje, da se s tem aktom bližamo koncu medijske tirade iz Evrope, ki jo podpihuje naša obupana leva opozicija in vsi tisti, ki jim samostojna in uspešna Slovenija nikoli ni bila po godu. Veliko smo pričakovali od predsednice Evropske komisije gospe von der Leyen, saj je njena politična domovina nemška Krščansko demokratska stranka in tudi sama izhaja iz prej konzervativne plemiške rodbine, kot iz vrst proletariata. Razočaranje je bilo veliko. Namesto spodbudnih besed smo si morali poslušati iz njenih ust citate zadnjega sekretarja komunistične partije Slovenije. S tem je signalizirala, da ji Slovenija niti toliko ne pomeni, da bi se vsaj malo poglobila v našo zgodovino in v to, kaj nas tare danes, kaj so naši aktualni problemi. Namesto, da bi se delegacija informirala, s čim želi Slovenija v času svojega predsedovanja obogatiti Evropo, kaj lahko prispeva v skupno dobro, smo se počutili privezani na pranger, kjer lahko mimoidoči komisarji na nas pljuvajo. Za meine, kot prepričanega Evropejca, je takšno obnašanje nesprejemljivo in žaljivo. Pred nekaj časa sem Predsednico von der Leyen v osebnem pismu opozoril na naše prave probleme, na katerega nisem nikoli dobil odgovora. Nič za to, a bila bi si ga lahko prečitala vsaj v letalu, predno je pristala na Brniku. Prihranila bi si gotovo kakšen spodrsljaj na gladkem diplomatskem parketu.
V njenem spremstvu je bil velik diplomat, Nizozemec Frans Tidemmans, ki je pravzaprav odgovoren za klimo in varstva okolja. Pravijo, da govori sedem jezikov, tudi ruskega. Po tem, kako se je „obrnil“ na obisku v Sloveniji, se pa moramo vprašati, kaj mu koristi znanje tolikih jezikov, če ne razume osnovnih problemov članic ES. V primerjavi z njegovo pozicijo v Bruslju, je njegova dosedanja politična kariera bolj skromna. Za krajši čas je bil dvakrat predsednik Nizozemskih socialdemokratov, nekaj časa svetovalec vlade za Ruska vprašanja in dve leti zunanji minister. Bolj je znan po nabiranju priložnostnih odlikovanj od Litve do Bolgarije in celo Južne Amerike.
Zato ni nič čudnega, da je na Brdu, ko je bil soočen z resnim problemom našega sodstva, moralno odpovedal. Sicer že marsikateri Holandec ni posebno slovel po svoji pokončni drži, pa če imamo v mislih prisotno kolaboracijo v drugi svetovni vojni ali obnašanje njihive vojske v Srebrenici. Zato ni nič čudnega, da Timmermansa ne vznemirjajo komunistični simboli na kapah naših zastopnikov pravne oblasti. Vsekakor mu je pa ta dogodek prišel prav, da ga je izkoristil v svoj prid in za svojo promocijo. Sicer nebi nihče vedel, da je bil sploh zraven. Obnašal se je kot trmast otrok, če nekaj ni po njegovi volji in se vrže ob tla ter rogovili z vsemi štirimi. Mislil je, da je naredil veliko diplomatsko potezo v škodo Slovenije, da se ni fotografiral z našim predsednikom vlade Janezom Janšo. Gotovo pa naš PV zaradi tega ni nil niti najmanj užaljen, prej nasprotno…
Frans Timmermans se niti ne zaveda, kljub znanju ruščine, da je bil njihov okupator ob času zasedbe Nizozemske tesen partner komunistične Sovjetske zveze in to eno tretjino časa, ko je trajala druga svetovna vojna. In takšni politiki bi radi dajali nasvete Sloveniji, ki se je osamosvojila, sicer v senci propada komunizma, ampak le z lastno voljo naroda in velikim zaupanjem v to Evropo, ki smo jo smatrali za branika proti komunizmu, a sedaj smon naenkrat za nekatere evropske politike premalo komunistični.
Na kraju pa mi dovolite, spoštovana gospa predsednica von der Leyen, samo eno vprašanje: Obstaja v nemških arhivih kakšna fotografija, kjer bi videli nekaj povojnih sodnikov s kljukastimi križi, kot znak politične svobode…?
Franci Kindlhofer je podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
