Piše: Anita Gužvič
Sredi avgusta je Univerza v Ljubljani sprejela sklepe, s katerimi se distancira od izraelskih akademskih institucij in poziva k zamrznitvi sodelovanja pri evropskih raziskovalnih in razvojnih projektih.
Takšna poteza je izrazito ideološka. Hkrati zanemarja bistveno poslanstvo univerz: graditi znanstvene mostove, spodbujati inovacije in širiti znanje, ki rešuje življenja ter izboljšuje kakovost bivanja po svetu.
Prav v teh dneh izraelski znanstveniki na Univerzi v Tel Avivu pripravljajo prvo presaditev hrbtenjače na svetu – poseg, ki bi lahko paraliziranim pacientom omogočil, da znova vstanejo in hodijo. Gre za zgodovinski medicinski mejnik. Dosežki izraelskih univerz so veliki. Njihovi raziskovalci so razvili vse od kapljičnega namakanja, ki je spremenilo svetovno kmetijstvo in rabo vode, do ključka USB, ki je postal globalni standard za shranjevanje podatkov. Veliko so dosegli v medicini in biotehnologiji, pa tudi na področju računalništva in tehnologije, kot je Viber. Njihovi dosežki rešujejo življenja, izboljšujejo zdravje in povečujejo varnost. Prav zato je odločitev Univerze v Ljubljani težko razumljiva. V času, ko izraelski raziskovalci razvijajo tehnologije, največja slovenska univerza zapira vrata pred sodelovanjem z njimi – in to iz politično-ideoloških razlogov.
Humanitarna kriza v Gazi je nedvomno zaskrbljiva, a odločitev Univerze v Ljubljani je selektivna. Raziskava Združenih narodov iz leta 2024 je namreč pokazala, da Palestina prejema do petintridesetkrat več humanitarne pomoči kot prebivalci Jemna, Sudana ali Konga, kjer so razmere še bolj katastrofalne. A znanost je univerzalna. Njeno poslanstvo je preseganje političnih in ideoloških delitev ter ustvarjanje rešitev, ki koristijo človeštvu.
Ko se univerza odpove sodelovanju z eno najinovativnejših akademskih skupnosti na svetu, se odpove tudi znanju, priložnostim in možnosti, da bi slovenski raziskovalci imeli dostop do izsledkov, ki premikajo meje mogočega.
