Piše: Gašper Blažič
Nedavno objavljeni ekskluzivni intervju z Dušanom Smodejem, glavnim akterjem in obtožencem v razvpiti aferi Fotopub, je znova obudil stare debate o tem, kako močno je slovenska politika odvisna od drog. Smodej je sicer posebej omenil Luko Mesca kot enega od uporabnikov kokaina, vendar velja spomniti, da smo v uredništvu Demokracije že v času Pahorjeve vlade ugibali, ali je bil tedanji predsednik vlade zaradi svojega občasno evforičnega obnašanja res »brezmadežen«, kar se tiče drog. Potem se je na tnalu znašla še tedanja notranja ministrica Katarina Kresal, ki je slabo leto po razvpiti aferi z bulmastifi – tudi tam se je pojavljala droga – postala tarča govoric, da je bila zaradi predoziranja s kokainom hospitalizirana. Resnice nikoli nismo izvedeli, saj je vse ostalo le pri govoricah, vzorca las pa ni želela dati.
Ideja o tem, da bi se na droge testirali tudi poslanci in politični funkcionarji, je sicer že dokaj stara, a je do zdaj še nihče ni uresničil. Nazadnje je predlog zakona s takšno vsebino vložila poslanska skupina Resni.ca, vendar ga je nato umaknila z namenom, da ga dopolni – kar pomeni, da se bo verjetno kmalu spet znašel v parlamentarni proceduri. Seveda je jasno, da bi morali takšno testiranje nenapovedano izvajati v celotnem javnem sektorju, tako kot denimo pri športnikih izvajajo teste na doping. Spominjam se namreč, kako so zunanji preverjevalci v mojih osnovnošolskih letih nenapovedano izvajali kontrolo umivanja zob – s pomočjo legendarnih rdečih tablet, ki so pustile barvno sled na zobnih oblogah. In tudi v tem primeru bi moralo biti testiranje ne le nenapovedano, pač pa tudi strogo nadzorovano pri odvzemanju vzorcev, da bi lahko izključili vsakršno manipuliranje z rezultati.
Kokain ima posebno vlogo v tej zgodbi prav zato, ker je bil prvotno rezerviran za višje sloje in je še vedno zelo razširjen med menedžerji, glasbeniki, podjetniki, celo nekaterimi zdravniki … Deluje namreč tako, da zavira ponovni privzem dopamina, noradrenalina in serotonina v možganih, kar povzroči takojšen občutek evforije, povečane energije in budnosti. S pomočjo kokaina tako nekateri dvigajo svojo vzdržljivost in storilnost, a s tem nevarnosti ne izpostavljajo le svojega zdravja, pač pa tudi institucije, ki jih vodijo. Kokainska odvisnost namreč vodi v drugačen način odločanja, tudi v izsiljevanje, korupcijo ter psihično labilnost, zlasti v času abstinenčnih kriz. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da lahko takšen način vladanja povzroči ne le moralno, temveč tudi hudo finančno škodo z dolgoročnimi posledicami. Predstavljajte si, da bi vrhovni poveljnik slovenskih oboroženih sil odločitev o morebitni vojaški akciji sprejel pod vplivom kokaina. Posledice bi bile lahko tragične.
Čeprav velja, da so tveganjem zaradi uporabe drog podvrženi politiki vseh strank, opcij ter barv, pa velja spomniti, da obstajajo precejšnje razlike v odnosu do drog. Marsikdo se bo spomnil, da sta ravno Svoboda in Levica leta 2024 – po uspešno izvedenem posvetovalnem referendumu – v parlamentarno proceduro vložili zakon o legalizaciji konoplje za osebno rabo. Vendar ta zakon ni bil sprejet, saj mu je nasprotoval velik del stroke, predvsem zaradi omejitev pri nenapovedanem testiranju, kar bi lahko poslabšalo varnost pri delu in v prometu. Predlogu zakona je nasprotovala celo Evropska komisija. Ne glede na to pa je tudi splošni vrednostni okvir Svobode in Levice precej bolj naklonjen liberalnejšemu pristopu do uporabe drog. To se pozna tudi v njunem odnosu do zakonske možnosti za uvedbo nenapovedanega testiranja na droge, saj temu nasprotujeta z izgovorom, da gre za poseg v človekovo zasebnost. Toda po tej logiki bi bilo ustavno sporno tudi nenapovedano policijsko testiranje voznikov na alkohol in droge.
Jasno je torej, da ima kokain, tako kot druge opojne substance, v slovenski politiki svojo »barvo«. In bilo bi pošteno, da bi Luka Mesec opravil test pod nadzorom – in to z vzorcem las.
