Tole, kar boste prebrali, ni hec – dva dni nazaj sem namreč na portalu STA prebral naslednjo novico: »Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin je iz prodaje odpoklicala pikantna nabodala proizvajalca Perutnina Ptuj in čevapčiče proizvajalca Panvita MIR. V okviru uradnega vzorčenja na prisotnost mikroorganizmov je bila namreč ugotovljena prisotnost bakterije salmonella enterica.«
Dobro, se pač zgodi, da se tu in tam najde v živilskih trgovinah kakšen oporečen izdelek. Kar je za proizvajalca lahko hudo breme, kajti vsak oporečen izdelek lahko pomeni madež na ugledu tistega, ki jih prodaja. In seveda s tem tudi dodatne stroške. A bolje nekaj umakniti iz prodaje kot da bi prišlo do zastrupitve s hudimi posledicami. In to še kako velja tudi za koronavirus, kjer bo oblast sedaj odgovorna za (zaenkrat) 108 smrtnih žrtev.
Toda ob omembi Panvite sem se moral nehote spomniti na njenega prvega moža, namreč Dejana Židana, ki je nato postal kmetijski minister v več vladah zapored. V tem mandatu pa je bil, vse do konca vlade Marjana Šarca, tudi predsednik državnega zbora. Že kot kmetijski minister je najprej kot »začasni«, nato pa kot redni predsednik nasledil dr. Igorja Lukšiča. Od včeraj naprej pa ni več predsednik stranke. Uradna medijska sporočila pravijo, da je odstopil. No, če smo malce natančnejši, je bil »odpoklican« iz političnega trga, tako kot dan prej čevapčiči podjetja, ki ga je nekaj sam vodil. In še isti dan dobil naslednico v osebi Tanje Fajon, sicer aktualne evropske poslanke, ki so ji prihod na vrh SD sicer napovedovali že dlje časa.
Da bo v vrhu SD v kratkem prišlo do zamenjave, je postalo jasno vsaj pred nekaj dnevi, ko so preko kuloarjev zaokrožile neuradne informacije, da so »strici« iz političnega podzemlja znova razglasili SD za svojega paradnega konja na volitvah, tako kot leta 2008, ko je Borut Pahor, sedanji predsednik republike, na račun »velikega poka« lahko osvojil premiersko mesto. Seveda je bilo takoj jasno, da Židan svoje stranke ne bo popeljal na volitve kot predsednik. In takoj je bilo tudi jasno, da Židanov odstop ni prostovoljen, ampak del zakulisne »diplomacije«, ki jo poznamo še iz časa pred letom 1990, ko so marsikaterega odsluženega funkcionarja morali najprej seznaniti s tem, da je »odslužen« in mu ponudili časten izhod iz zagate – če ponudbe ni sprejel, se je prej ali slej znašel v politični (samo)izolaciji z vsemi posledicami vred. Zagotovo je bilo razlogov za to, da je Dejan Židan pristal med »odsluženimi« funkcionarji, kar nekaj: od dejstva, da je svoji stranki že v samem začetku vdihnil nekakšen pečat agrosocializma, pa vse do neposrečenega prestopa Gregorja Židana med poslance SD. Portal Požareport omenja celo dokumente s kmetijskega ministrstva, ki neposredno bremenijo Židana kot nekdanjega ministra. No, seveda je treba omeniti tudi vedno bolj radikalno levičarsko retoriko, ki jo skušajo zaman prikriti z ekosocializmom, zato pa jo na verbalni ravni morda še najbolje simbolizira nervozni Matjaž Nemec.
Ali je prišla Tanja Fajon, sicer nekdanja dopisnica RTV Slovenija iz Bruslja (kratek čas z dodatnim priimkom Krautberger) na vrh stranke mimo statuta ali ne, pravzaprav niti ni več pomembno. Tako kot niti ni pomembno, kako dobro Fajonova pozna slovensko politiko, saj več govori o madžarskem premierju Viktorju Orbanu kot o Sloveniji. Če jo je za vodenje naslednice KPS aboniralo slovensko politično podzemlje, bo njena potrditev za predsedniško funkcijo na kongresu SD le formalnost. Zagotovo je jasno predvsem to, da bo šla stranka pod njenim vodstvom v še bolj radikalno smer, zato mnogi menijo, da SD pod njenim vodstvom ne more doseči uspeha. Toda pozabljajo, da slovenski »politični trg« ni odvisen od tega, kaj kdo neposredno ponudi. Če bo namreč »senat iz podzemlja« zavzel stališče, da bo Fajonova prihodnja slovenska premierka, je velika verjetnost, da bo do tega tudi v resnici prišlo, zato je sedaj povsem neumestno, da se nekateri zabavljajo čez Židana in Fajonovo. Njen populizem in pomanjkanje vsebine namreč vedno lahko nadomestijo z razrednim bojem, v katerem je razredni sovražnik sedanja vlada, kar pomeni, da lahko do novih predčasnih volitev pride že letos. Namreč, Aleksander Lucu, ki je malo pred afero Patria leta 2008 napovedal Kučanov »veliki pok«, tokrat piše o kolesarskem »atomskem napadu« na sedanjo vlado, nova vlada pa naj bi bila kadrovsko že sestavljena, izbran naj bi bil tudi že predsednik.
No, morda bi kdo Lucujevo pisanje razumel tudi kot norčevanje, a eno je jasno: ne podcenjujmo moči »senata iz podzemlja«. Ki je sposoben vsak hip nastaviti kronskega princa (ali princeso) za vladanje Sloveniji. Formalna demokracija je zgolj bojno polje, kajti bistvene odločitve se dogajajo v ozadju – daleč od oči ljudstva.
