Piše: Dr. Vinko Gorenak
Pred dnevi smo spremljali poročanje medijev kako predsednik vlade potrebuje svojo varnostno službo (beri para policijo), ki ga bo varovala, saj ne zaupa policiji in policistom Centra za varnost in zaščito Generalne policijske uprave, ki naj bi bili krivi za to, da se je v javnosti pojavila fotografija njegovega mladoletnega sina ob njegovem prvem obisku v Bruslju (tako predsednica DZ Klakočar Zupančičeva). Še več takih ali drugačnih izjav na temo varovanja varovanih oseb je bilo. Obrambni minister je tako dejal, da so mu kot predsedniku vlade dodelili policiste, ki niso vedeli kje je Državni zbor. Predsednik vlade pa je danes (14.12. 2022) v Državnem zboru evidentno lagal, da je uredba o njegovem varovanju nastala na notranjem ministrstvu in ne v Generalnem sekretariatu Vlade RS. Bivša ministrica Bobnarjeva je 12. 12. 2022 v odgovoru na poslansko vprašanje poslanca mag. Dejana Kaloha, jasno odgovorila, da tako notranje ministrstvo, kot tudi policija pri nastajanju omenjene uredbe, nista sodelovala, še več, organizacijo para policijske enote, ki bo, oziroma že varuje, Roberta Goloba, so z vidika stroke odsvetovali, s čimer se popolnoma strinjam.
Policisti Centra za varovanje in zaščito Generalne policijske uprave, so namreč visoko usposobljeni posamezniki, ki obvladajo vse potrebne veščine za varovanje varovanih oseb, tako tujih, ko so na obisku v Sloveniji, kot domačim varovanih oseb. Zapisal sem že, da so ti policisti zelo uspešno dvakrat varovali papeža, dva ameriškega predsednika, in kronane glave tudi kraljico Elizabeto II., da ne govorim o stotinah tujih predsednikov vlad in držav. Za Roberta Goloba očitno to pač ne zadostuje, zato si je omislil svojo para državno policijo, ki bo varovala le njega.
In danes je na vse to reagirala še policija. V svojem odzivu na izjave politikov so »nežno« zapisali (ne vem zakaj taka nežnost), da »na pavšalne in krivične ocene o delu slovenskih policistov – varnostnikov ne pristajajo«. Poudarjajo še da z novo službo (para državno policijo Roberta Goloba) korektno sodelujejo, čeprav so njeni ustanovitvi nasprotovali.
Vse lepo in prav. Zame je ta odziv vodstva policije premalo ciljan. V nadaljevanju naj navedem nekaj osebnih izkušenj. Ko sem bil leta 2012 izvoljen za notranjega ministra sta se že na hodniku Državnega zbora ob meni pojavila dva policista. Seveda sta mi povedala to, kar sem že vedel, da sem od takrat naprej pač varovana oseba.
Zanimivi so bili prvi kontakti s policisti, ki so me varovali. Ja prosim, hvala, ne vem, prav….to so bile vse njihove besede. Na trenutke se mi je zdelo kot, da imajo omejen besedni zaklad. Toda temu ni tako, gre za izjemne profesionalce, ki svoje delo opravljajo odgovorno in profesionalno in to je vse. Nič drugega jih ne zanima.
Marjan Šarec, uradno obrambni minister, zame pa še vedno vaški komik, je pred dnevi dejal, da so mu dodelili varnostnike, ki niso vedeli kje je Državni zbor. To je seveda žalitev policistov varnostnikov in nič drugega, oziroma drugače povedano, to je zahvala Robertu Golobu, da je lahko obrambni minister, čeprav ga je ljudstvo na volitvah poslalo med vaške zabavljače.
Tudi meni se je v leto in mesec dolgi karieri varovane osebe (notranji minister), zgodilo le enkrat, da so me policisti varnostniki pripeljali na zadnji (zaklenjen) vhod hotela v Moravskih Toplicah in ne na glavni vhod, kjer so me čakali sogovorniki. Zato seveda nisem delal nobenega spektakla, nisem obsojal policistov varnostnikov, čeprav jim je bilo zelo nerodno in so se ne vem kolikokrat opravičili. Dejanski krivec za ta spodrsljaj pa sem bil jaz in ne policisti varnostniki. Nisem namreč dovolil, da bi pred menoj in mojima varnostnikoma šla tako imenovana predhodnica, ki bi moja policista varnostnika točno usmerjala.
Ne glede na vse se popolnoma zavedam, da so policisti varnostniki Centra za varnost in zaščito Generalne policijske uprave visoko usposobljeni in profesionalni. Vsaka kritika na njihov račun je popolnoma neupravičena in neutemeljena.
V skladu s temi načeli sem ravnal tudi leta 2012, ko sem bil notranji minister. Takratni obrambni minister Karl Erjavec mi je namreč že prvi dan imenovanja druge Janševe vlade poslal spisek policistov varnostnikov, ki naj bi varovali njega in nihče drugi. Njegovi želji nisem ugodil (za to so bili razlogi, ki mi jih je posredovala policija), nisem obremenjeval niti predsednika vlade Janeza Janšo, Karl Erjavec pa se je moral sprijazniti z mojo odločitvijo, da ga bodo varovali policijski varnostniki, ki jih bo določila policija in ne on.
Za konec pa še »nagradno vprašanje«. Policija ima dva policijska sindikata, ki sta bila zelo glasna v času tretje Janševe vlade. Ste ob odstopu Tatjane Bobnar slišali kak njihov odziv. Jaz ne. Seveda je jasno, da ne gre za policijska sindikata, temveč za dve levi politični trobili. Sram naj jih bo.
