Piše: Franci Kindlhofer
Naslednje državnozborske volitve se nam neizogibno približujejo. Za mnoge etablirane stranke bo to rutina, kar pa ne pomeni, da se ne bo potrebno potruditi za naklonjenost volivcev. Ravno uspešna vladna koalicija mora upoštevati, da se država, zaradi pandemije, nahaja v političnem stanju, ki ga lahko mirno imenujemo za kritičnega, celo kriznega. V takšnem vzdušju je vedno tudi prostora za politike in takšne, ki se za to imajo, ki vidijo svoje interese pokrite s tekom na kratke proge. Pogosto je edini cilj dospeti do korita v Državnem zboru, potem se pa obračati po vetru, ne glede na to, kaj so pred volitvami volivcem obljubili.
Nič nenavadnega ni, da so pričele vznikati nove stranke s poznanimi obrazi iz politike in gospodarstva, kot gobe po dežju. Nekatere ustanovitelje vera v uspeh tako zanese, da dajo stranki celo svoje ime, kot pečat kakovosti. Izkušnje so pa pkazale, da ravno takšne stranke ne pridejo daleč. Večina teh novih strank ima pa nekaj skupnega, namreč problem, kaj ponuditi volivkam in volivcem, da bodo le-ti zaznali to ponudbo kot nekaj originalnega, nekaj kar uveljavljene stranke še nimajo. Zelo opazno je, da si vse nove stranke prizadevajo narediti vtis, da so moderne, demokratične s pogledom zazrtim le v uspešno bodočnost. Nekateri izrcno povdarjajo, da se s preteklostjo, verjetno zgodovinsko, ne mislijo ukvarjati. Na socialnih omrežjih sem že objavil mojo misel, da govorijo največ o bodočnosti tisti, ki v sedanjosti nimajo kaj dosti za pokazati. Tukaj prednjači obstoječa levica, ki poskuša restavrirati preteklost, ruši sedanjost in zre v prazno prihodnost. Da se novo nastale stranke deklarativno zavzemajo za odprtost, sodelovanje in iskanje skupnih interesov je vsekakor za pozdraviti. Vsem, ki pošteno in resno razmišljajo mora pa biti jasno, da na osnovi naše politične in zgodovinske realnosti, to ni moč doseči z vsakim političnim partnerjem. Zato bister pogled v preteklost ne bo odveč. Pri nas obstaja nezamarljiva skupina takoimenovane levice pod oznako KUL, katere pristaši se še vedno označujejo za ponosne naslednike ZKS in najvplivnejša stranka te skupine SD tudi dejansko temelji na ostankih ZKS. Da si bomo lahko predočili nevarnost te stranke in tudi mogoče bolje razumeli njihovo početje, poramo pogledati v predvojno Jugoslavijo. Namen KPS najbolje opiše leta 1941 tajnik izvršnega odbora OF in tajnik slovenske komunistične stranke Edvard Kardelj – Krištof:
„Temeljna sila, ki je omogočila in razvila borbeno enotnost slovenskega ljudstva, je bila in je s svojim avantgardističnim značajem, preizkušenim in zakaljenim kadrom ter krepkim nelegalnim aparatom – komunistična partija Slovenije… Ta sila je bila že za Jugoslavije globoko nelegalna, delovala je v nepomirljivem nasprotstvu in zagrizeni borbi z vsemi vladajočimi krogi…“ Ta izjava je poslastica za vsakega slovenskega demokrata, saj ravno to počne KUL danes v Sloveniji. Še vedno velja, da drevo najbolje spoznaš po sadežih-
Zato se morajo vse nove stranke sprijazniti s tem, da bomo demokratični volivci z veliko pozornostjo spremljali njihovo početje in seveda kritično pazili na to, s kom so pripravljene sodelovati. Res je naša strankarska pokrajina še zelo okrnjena, a večje število strank še ne pomeni boljšo ponudbo na političnem polju. Verjetno bo še kar nekaj časa trajalo, mogoče več nasledbnjih volilnih period, da se bo pokrila politična ponudba od leve do desne z različnimi sprejemljivimi političnimi programi, katerim bo skupna le ena ideologija, to je demokracija in dobrobit države. Do pretekle zgodovine, ki je prinesla s komunizmom nad narod veliko nesrečo, pa bodo imele vse enak odnos. Vodstva vseh strank se morajo že enkrat zavedati, da zločin ne more biti vzgled političnemu delu. Da bomo to dosegli, bo pa potrebno veliko strpnega in umnega dela. Posebno pozornost bomo morali posvetiti vzgoji mladine, da se ne bo še naprej zavajala z lažmi in napačnimi ocenami socialistične preteklosti. To seveda ne pomeni odreči se socialni družbi. Ampak vedeti moramo, da tisti, ,ki želijo socialno državo po vzoru komunizma in oblast po vzoru drugih diktatur, ne morejo in ne smejo dobiti oblast v svoje roke. Da bomo pa to lahko uresničili, rabimo močno demokratično voljo volivcev. Te pa moramo do volitev prepričati, da morajo vsa prizadevanja v prvi vrsti veljati ureditvi stabilne sedanjosti, ker le na takšni bomo laho gradili tudi obetajočo bodočnost.
Franci Kindlhofer je publicist, podpredsednik Društva političnih zapornikov in drugih žrtev komunističnega nasilja.
