Piše: Gašper Blažič
Ste se kdaj poglobili v slovensko politično dogajanje v tolikšni meri, da bi premislili, zakaj se pomladna, sedaj opozicijska stran, imenuje »desnica«, ta čas vladajoča pa »levica«? No, verjetno bi kmalu ugotovili, da so ti izrazi lahko zelo protislovni, neustrezni in odraz nekakšnega imaginarija, ki na prvi pogled kaže nerealno sliko simetrije med levo in desno stranjo slovenske politike, dejansko pa dokazuje strahotno deformiranost in asimetričnost slovenskega političnega in nasploh družbenega prostora.
Kadarkoli boste v glavnih medijih zasledili kaj o slovenski »skrajni desnici«, bo zraven vedno pripisana opomba, da je s tem mišljena SDS. No, na drugi strani imate pa redke posameznike, ki se na SDS glasno jezijo zaradi njene prevelike »sredinskosti«, da kakšnih sočnejših izrazov ne omenjam. To je seveda samo eden od pokazateljev, kako je etiketiranje največje opozicijske stranke s skrajnim desničarstvom dejansko perfidno početje, ki nima kaj dosti opraviti z realnostjo.
A ker se bližajo volitve v evropski parlament, seveda ne preseneča, da je umazanih poskusov pačenja realnosti vse več. Tudi denimo pripisovanje domnevne proruske – kaj proruske, dejansko že kar putinistične – usmeritve največji opozicijski stranki. In to samo zato, ker je njen predsednik lani dal intervju za medij, ki naj bi ga financirali Rusi. No, prorusko stranko v našem prostoru sicer res imamo, a prav njeni privrženci so se v času zadnje Janševe vlade pokazali kot razgrajači, ki še vedno živijo v prepričanju, da je covid-19 samo nateg globalistov in da je bil to le poskus, kako bi nas s cepljenjem kratko malo čipirali ali gensko spremenili. In kakor je mogoče opaziti, se k takšnim populističnim in neznanstvenim prepričanjem nagiba le manjši del javnosti. V slovenskem prostoru so to v glavnem zunajparlamentarne stranke, ki izražajo na eni strani svojo naklonjenost Ruski federaciji, na drugi pa hudo kritiko na račun EU, ZDA, zveze Nato in Zahoda nasploh. In povrh vsega tudi veliko sovraštvo do Judov, ki naj bi tičali za vsemi zarotami. Zveni znano?
Kdorkoli je že zakuhal policijski poseg proti konferenci nacionalnih konservativcev, je s tem naredil medvedjo uslugo Evropski uniji.
Osebno sem prepričan, da EU v svoji ureditvi ne more in ne sme posnemati ZDA, saj je Evropa skupnost narodov in nacionalnih držav. Projekt EU v svojih koreninah nikoli ni bil mišljen kot nekakšen talilni lonec. Po drugi strani pa se ne morem strinjati s tistimi, ki trdijo, da je EU nepotreben balast, ki v vsakem primeru ogroža suverenost njenih članic, in da bi bilo bolje, če se vrnemo v stanje pred nastankom EU, v fazo samozadostnega mehurčkarstva torej, kjer bodo meje spet okop. Seveda so razlogi za evroskepticizem razumljivi in jih ne smemo podcenjevati. Eden od njih je tudi nedavno v evropskem parlamentu potrjeni migrantski pakt, ki potrjuje to, kar smo v zadnjih letih že okušali: nezmožnost zavarovanja zunanjih meja EU in gašenje požara z bencinom v obliki migrantskih kvot.
Ne glede na to pa ne more biti opravičila za to, da je prišlo do represivnega posega policije sredi samega Bruslja na konferenci nacionalnih konservativcev, kjer je bil med govorniki tudi »oče brexita« Nigel Farage. Tudi če se z idejami evroskeptičnih nacionalno usmerjenih suverenistov delno ali pa sploh ne strinjamo, to ni razlog, da bi z represijo posegali v njihove dogodke (edini utemeljen razlog bi bil neposredno ogrožanje varnosti). S tem je namreč naročnik takšnega posega naredil predvsem sebi in Evropski uniji medvedjo uslugo. Če se to ne bi zgodilo, verjetno ta konferenca sploh ne bi bila medijsko odmevna – tako pa represija deluje predvsem kontraproduktivno: kritik in odpora do EU bo še več, skrajno desna stališča, ki zajemajo le manjši del evropskega prebivalstva, pa se bodo okrepila. V vsakem primeru bo največja žrtev tega dogajanja svoboda govora. Navsezadnje nam zgodovinska izkušnja govori o tem, kako je Evropa, predvsem njeno zmagovalno zavezništvo po prvi svetovni vojni, s svojo politiko nevede položila temelje za vzpon nacizma, ki je iz Weimarske republike ustvaril zloglasni Tretji rajh.
In navsezadnje: nacionalsocializem je še vedno socializem – to zločesto ideologijo so dejansko spočeli socialisti sami. Zato tudi globalna levica, ki želi iz EU napraviti nekakšen anacionalni imperij, dejansko velja za resničnega »proizvajalca« skrajne desnice. To, kar očita drugim, dejansko počne sama. Skratka, brutalna dialektika, ki ji je treba nemudoma narediti konec.
