Piše: dr. Matevž Tomšič
Publikacija, ki je pred kratkim izšla kot posebna številka Demokracije z naslovom Obrazi nestrpnosti: Katalog levičarskega sovraštva, je močno razburkala slovensko javnost. Še posebej njen levi del, ki se zelo rad in zelo glasno kiti s svojo strpnostjo. Na šestinsedemdesetih straneh je sodelavcem tednika uspelo zbrati več kot šeststo sovražnih izjav in zapisov z imeni in s priimki več kot tristo levičarskih aktivistov, ki so njihovi avtorji. Med njimi gre tudi za politike, novinarje in druge mnenjske voditelje.
Pokazalo se je, da levica niti po naključju ni tako strpna, za kakršno se razglaša. Resda večina zapisov ne sodi v kategorijo neposrednih groženj ali pozivanja k nasilnim dejanjem (kar je lahko glede na 297. člen Kazenskega zakonika predmet kazenskega pregona). Večinoma gre za prostaško žaljenje desničarjev in vseh tistih, ki nasprotujejo levičarski agendi. Prevladuje zmerjanje s »fašisti« (ta oznaka je z naskokom na prvem mestu), »janšisti«, »belogardisti« in podobnim, k čemur so običajno dodane psovke tipa »golazen«, »izmeček«, »gnoj«, »smrad« in številne druge. Ne manjkajo niti seksistične opazke, čeprav se imajo na levem polu za velike borce za pravice žensk.
Nikakor ni mogoče reči, da takšnih primerov ni na desnici. Podoben katalog bi bilo mogoče narediti tudi za izraze desničarskega sovraštva. Tega je na tem polu slovenske politike in družbe prav tako veliko. Samo da tukaj nastopa zmerjanje s »komunajzarji«, »rdečkarji«, »udbaši« itd. Psovke pa so bolj ali manj iste. Raven javnega diskurza je na Slovenskem na precej nizki ravni ne glede na to, o kateri politično-ideološki opciji govorimo.
A to, kar se razlikuje, je dopustnost t. i. sovražnega govora. Nestrpne, žaljive in grozilne besede enih se obsojajo in preganjajo, primerljive besede drugih pa ignorirajo ali celo opravičujejo. Na delu so torej izrazita dvojna merila, ki so v korist tistim z levega pola. Levica namreč v Sloveniji obvladuje ključne družbene podsisteme, predvsem medije in pravosodje. Zato lahko vsiljuje svoje kriterije o tem, kaj je sovražni govor in kaj ni. Tako se sankcionirajo samo tisti, ki se lotevajo levičarjev in skupin, ki so tem pri srcu. Kaznuje se denimo človek, ki aktualno predsednico parlamenta označi za »podivjano kobilo«, zaradi njenega domnevnega poniževanja. Na drugi strani pa nekdanjemu predsedniku vlade in vodji največje opozicijske stranke že desetletja lepijo najrazličnejše negativne, žaljive in nesramne oznake. Še več, lahko se javno poziva k njegovem umoru, a to za slovensko sodstvo ni zadosten razlog za obsodbo tistega, ki to počne.
Levičarjem se sovražno obračunavanje z nasprotniki ne samo tolerira, ampak se jim celo izplača. Ljudje, ki so tako rekoč sinonim za sovražnost do drugače mislečih, so ljubljenci dominantnih medijev, ki spremljajo praktično vsak njihov korak, zabeležijo in promovirajo vsako še tako nebulozno izjavo. In aktualna vladajoča politika jim je pripravljena prisluhniti ob skoraj vsaki priložnosti.
Prevladujoča predstava, ki jo širijo dominantni mediji, je, da desnica širi sovraštvo. Vendar igrajo glavno vlogo pri tem tisti, ki se imajo za progresivne. Levica torej. Ta ima v rokah praktično vse vzvode moči. In generiranje sovraštva se dogaja na vrhu oblastne piramide. Spomnimo se, Robert Golob je, ko še ni bil premier, zmerjal svoje nasprotnike s »fašisti«. Ko je prišel na oblast, je svojim podrejenim ukazal obračunati z »janšisti« (za velik del levice je janšizem tako ali tako enak fašizmu). S tem je dal podpornikom – nekaterim od njih se je po volilni zmagi »utrgalo« in so zahtevali maščevanje – signal, da se lahko s vsemi sredstvi spravijo na tiste, bi zavračajo njihove nazore in politične preference. Gre za podobne vzorce, ki so bili značilni za »avantgardo« v nekdanjem komunističnem režimu.
