Piše: dr. Andrej Umek
V času, ko pišem to kolumno, mineva štiriintrideset let od zgodovinske odločitve Slovencev za samostojno državo Slovenijo. To odločitev smo sprejeli z velikansko večino in samo neznatni manjšini to ni bila prva izbira.
Takratna vladna koalicija Demos je jasno opredelila svoj cilj in z razpisom plebiscita dala Slovencem dve možnosti, da ga podprejo ali ovržejo. Jasno je bilo povedano, da osnovni cilj samostojne, evropske Slovenije, države slovenskega naroda, vsebuje druge odločitve in da je samostojna Slovenija samo prvi pogoj zanje. Samostojna Slovenija je pomenila dokončanje demokratizacije s sprejetjem nove ustave, pomenila je uvedbo svobodnega tržnega gospodarstva in pomenila je vključevanje v Evropsko unijo in Nato. Volivcem je bila dana jasna izbira in po racionalnem premisleku so se lahko odločili za eno od možnosti. Po jasno izraženi referendumski odločitvi je Demosova vlada to odločitev Slovencev spoštovala in jo tudi začela uresničevati. Temu zgledno demokratičnemu primeru pa naslednje vlade niso v celoti sledile, zato moramo danes žal govoriti o nepopolni tranziciji.
Ta, upam si reči, svetli primer demokratičnega odločanja v času odmiranja komunističnega totalitarnega sistema me je spodbudil k razmisleku o tem, kako smo se v Evropi odločali v zadnjem stoletju. In temu razmisleku in analizi posvečam to kolumno.
Rezultat te analize je, da sta v Evropi v zadnjem stoletju prevladovala dva divergentno različna sistema odločanja. Prvi demokratični, ki je tudi moja prva izbira, vsebuje jasno definicijo cilja. To samo po sebi pa ni dovolj. Vsebuje tudi predstavitev alternativ, ki sledijo iz objektivne, strokovne analize problema. Ljudem oziroma poslancem glede na to, kje postopek odločanja poteka, je praviloma dana možnost, da o vseh alternativah razpravljajo in se odločijo za tisto, ki jo imajo za najboljšo. Tudi izbrana rešitev temelji praviloma na različnih kriterijih. Kakšno težo pri sprejemanju politične odločitve damo posameznemu kriteriju, je praviloma stvar razprave in demokratičnega odločanja.
Zaradi omejenega prostora bom tukaj povzel samo en primer, primer zelenega prehoda. Evropska unija se je odločila, da bo zmanjšala svoj vpliv na okolje. To odločitev je podprla velika večina. Ta odločitev pa med drugim pomeni opuščanje določenih energentov, predvsem fosilnih goriv, in preusmeritev potrošnje na edino čisto, to je električno energijo. S tem pa osnovna odločitev vsebuje pododločitve, ki morajo biti strokovno utemeljene ter po jasni debati in presoji alternativ demokratično izbrane. Med te odločitve sodijo, kako hitro naj bo opuščanje fosilnih goriv, čeprav njihova poraba v svetu še narašča, kateri viri električne energije so z osnovno odločitvijo zelenega prehoda sprejemljivi in kakšno povečanje porabe električne energije si lahko privoščimo. Slednje velja tako za stanovanja kot za industrijo. Pri tem je treba poudariti, da tehnološki napredek praviloma pomeni tudi večjo porabo energije. Iz povedanega sledi, da demokratično odločanje predpostavlja strokovno analizo in predstavitev več variant, ki rešujejo problem, seznanitev javnosti s temi variantami in končno demokratično odločanje.
Drugi princip, ki ga zasledimo v preteklem stoletju v Evropi, je odločanje na osnovi tega, ali je predlagana rešitev skladna z izbrano ideologijo. Takega načina odločanja so se posluževali vsi totalitarni sistemi: komunizem, fašizem in nacizem. Ideološko odločanje predvsem ne upošteva neodvisnih strokovnih rešitev in kaže na slepo zaupanje v, oprostite izrazu, zblojene ideologije. Zato ni čudno, da je ta sistem odločanja vodil v siromaštvo in končno v propad totalitarnih sistemov. Spoštovane bralce bi spomnil na katastrofalno pomanjkanje osnovnih dobrin tako v Jugoslaviji kot tudi v državah Varšavskega pakta pred njihovim propadom. Po tej poti danes hodi Venezuela. Edina dobra stran ideološkega odločanja je, da to vodi v propad sistemov, ki ga gojijo. Zato je toliko bolj čudno, da še vedno obstajajo posamezniki, ki ga podpirajo.
Tudi tukaj se bom omejil na samo en primer in izbral sem zdravstveno reformo doma v RS. Sedanja vlada je sprejela očitno in samo ideološko utemeljeno tezo, da so lahko edino javni zdravstveni zavodi nosilec javnega zdravstva. Ti so edini financirani iz zdravstvenega zavarovanja, ki ga morajo plačevati vsi Slovenci ne glede na to, kdo jim omogoča zdravstvene storitve. Ta odločitev je v jasnem nasprotju z demokratičnim iskanjem najboljše rešitve in odločanjem. Slovencem nikoli niso bile predstavljene strokovno utemeljene alternativne rešitve. Na ideološki osnovi je bila uvedena nacionalizacija zdravstva. Prepričan sem, da ta ne bo izboljšala zdravstvene oskrbe velike večine Slovencev, verjamem, da jo bo bistveno poslabšala. Edino kar o tej reformi lahko rečem, je, da je skladna z ideološko usmeritvijo neke manjšine.
Naj sklenem s tem, da način, kako se sprejemajo odločitve, objektivno kaže na usmeritev predlagatelja. Demokratična sredina dosledno spoštuje demokratični sistem odločanja, oba ekstrema pa ideološkega. Način odločanja sedanje slovenske vlade pa je zame skrb zbujajoč. Predolgo sem živel v totalitarnem sistemu.
