Piše: Gašper Blažič
Kdor je bil ob današnji napovedi madžarskega premierja Viktorja Orbana, da se bo njegova stranka Fidesz umaknila iz vrst Evropske ljudske stranke, presenečen, zagotovo ne pozna evropske politike. Konflikt se je kuhal že dolgo, le da ga je skušal precejšen del ELS/EPP umirjati. Veliko truda v to so navsezadnje vložili tudi predstavniki nemške CDU in navsezadnje tudi slovenski premier Janez Janša s sodelavci, saj je bil s tem konfliktom navsezadnje povezan tudi lanski razdor zaradi povezave »vladavine prava« (po levičarskem receptu) z delitvijo evropskih sredstev.
A kar je preveč, je pač preveč. Orban je verjetno že dlje časa čutil, da se v družbi ELS ne počuti preveč domače. Pa ne zato, ker bi sam ne vem kako odstopal od njenih vrednot, ki so jih v evropsko politiko vnesli očetje združene Evrope, pač pa bolj zaradi mentalitete, ki prevladuje zlasti v zahodni, torej »jedrni« Evropi. Ta mentaliteta pa temelji na dveh stebrih. Prvi je evropski centralizem, ki v imenu poenotenja terja večji nadzor nad posameznimi članicami ter njihovo discipliniranje v primeru, če bi vlada katere od članic na svojem terenu urejevala stvari »na neevropski način«, kot se temu reče. Drugi steber pa je zbliževanje precejšnjega dela ELS z evrosocialisti ter evroliberalci, seveda na škodo lastnega političnega programa. Prav to dvoje je povsem razumljivo motilo (in še vedno moti) ne samo Orbana, pač pa velik del Madžarov, Poljakov, Čehov, itd. Že ob migrantski krizi pred dobrimi petimi leti se je namreč pokazalo, da je Evropska unija v resnici »Evropa dveh hitrosti«, kjer se interesi »nemško-francoskega vlaka« močno razlikujejo od srednjeevropske višegrajske alianse, ki ima za seboj grenko izkušnjo z vsemi totalitarnimi režimi dvajsetega stoletja, zato ne bo zlahka sprejela neke nove različice »mavričnega« totalitarizma. Še manj pa bi ta aliansa dobrohotno sprejela novodobno različico demokratičnega centralizma, ki ga sicer dobro poznamo iz partijskih časov, ko je neka odločitev iz Beograda avtomatsko veljala za vso Slovenijo, vse do zadnje krajevne skupnosti.
Ni dvoma, da ima ELS hudo krizo identitete. Tisti njen del, ki se je odločil za zbliževanje z evropsko levičarsko srenjo, zatrjuje, da to počne v imenu programa in vrednot, na katerih temelji ELS in na katerih navsezadnje temelji tudi Evropska unija. Tu se seveda vidi, kako je mogoče z istimi argumenti povsem različno interpretirati evropske vrednote. Na primer: socialistične in liberalne elite skušajo v zakonodaje evropskih držav spraviti čim več privilegijev za gejevske pare, del ELS pa bo temu pritrjeval, češ treba jim je po krščansko izkazati ljubezen s tem, da se jim s takšnimi zakonskimi »darilci« zagotovi enakopravnost. Jasno je, da je takšna argumentacija povsem napačna. A ker velja načelo, da denar ne smrdi in da sredstva iz Sorosovih črnih fondov prihajajo tudi na račune organizacij, ki se sicer istovetijo s krščanskimi vrednotami, je takšen razkol pričakovan. To se je videlo tudi pri migracijah: zadnja leta smo se lahko naposlušali moralnih pridig o tem, kako mora Evropa pokazati solidarnost z (domnevno preganjanimi) muslimani, zato bi jih morali na milijone sprejeti v svoja nedrja. In kdor to odklanja, greši proti Bogu in človekovemu dostojanstvu. Toda ali ni tudi hudič v puščavi skušal Jezusa tako, da mu je citiral navedke iz Svetega pisma?
Z Orbanovim »ločitvenim postopkom« se je ELS znašla na razpotju. »Fidexit« bo za seboj zelo verjetno potegnil tudi izstope še nekaterih strank, kar bo v praksi pomenilo, da se bo ELS razdelila. Če ne sistemsko, pa vsaj ideološko. Orban je sicer z izstopom prehitel ELS po desni in predlagateljem sprememb, ki so predvidevale partijsko discipliniranje (in med predlagatelji je kajpak tudi Ljudmila Novak), poslal sporočilo, češ ne trudite se, da bi nas vrgli ven, gremo raje sami. In si otresemo prah z nog v pričevanje vsem tistim, ki eno govorijo, drugo pa delajo.
Gašper Blažič je novinar tednika Demokracija, publicist in politični komentator.
