Jože Možina: “Kljub krizi in ravno ob njenem izbruhu ter reakcijah dela politike in medijev nam je postalo povsem jasno, da bo covid-19 prešel, problemi ideološke poškodovanosti vrednostnega bistva naše nacije in škodoželjne mentalitete pa bodo ostali kot nekakšen trajni virus, ki je med vojno in po njej ubijal, zapiral in še danes zastrašuje, hujska in deli, ne glede na škodo in žrtve, ki grozijo vsem. Drugim očita tisto, kar počne sam. Straši pred avtoritarnostjo in nasiljem nasprotne, sedaj vladajoče strani, sami pa so z nasiljem prišli na oblast ter največje nasilneže še vedno častijo.”
Ti, ki so najbolj lagali, imajo največje spomenike v prestolnici
Pred dnevi mi je pisal kolega univerzitetni profesor in o konfliktni aktualni politiki v Sloveniji zaključil z vprašanjem: “Mar se ljudje iz tvoje knjige niso še ničesar naučili?!” Zmrazilo me je, ker tudi sam vidim preteče protislovenske vzporednice v besedah in ravnanjih kar številnih politikov in medijev, ki imajo stično točko v nekritičnem čaščenju revolucionarne ideologije. Gotovo so časi 1941/1942 povsem drugačni od 2020, vendar se določeni pojavi, sploh ideološka mentaliteta, sloneča na laži in propagandi, grozeče ponavlja.
In postavlja vprašanje, ali se res ponavlja skrajno perverzna mentaliteta, ki je slovenske komuniste vodila v letih po začetku vojne? Takrat so tujo okupacijo videli kot priložnost in v uri narodove nesreče fanatično napadli slovensko demokratično stran, ki tega od rojakov ni niti najmanj pričakovala. Tako je bila mesece povsem neodločna, komunisti pa so se trudili, da bi jo z umori in umazano propagando kar najbolj kompromitirali pred narodom. Nastale žrtve, ki jih je komunistično delovanje pospešilo na vseh straneh, revolucionarjev niti malo niso ustavile pri njihovih prevratnih namenih. To je v knjigi Slovenski razkol predstavljeno do šokantnih podrobnosti na osnovi novo odkritih dokumentov in pričevanj. In kar želim tu izpostaviti: marsikaj iz zgodovine je mogoče uporabiti za razumevanje sedanjega časa.
Komunisti so živeli v svojem svetu ideološke prevare, za katero so njihovi vodilni vedeli, da je laž; končno so to sami izkusili v Sovjetski zvezi, a so brez pomislekov ljudstvo slepili in lagali naprej, neposredno v škodo naroda. Ti, ki so najbolj lagali, imajo največje spomenike v prestolnici, in kar je skregano z zdravo pametjo – še vedno imajo trop posnemovalcev v politiki, medijih, kulturi … Pogosto na vodilnih in privilegiranih položajih.
Jože Možina o posledicah negativne kadrovske izbire
Prejšnjemu predsedniku vlade Marjanu Šarcu je generalna politična vizija levice, skoncentrirana v paroli “samo, da ni Janša”, omejila presojo do te mere, da je skupaj s svojim medijskim pratežem v imenu svojih mentorjev storil vrsto usodnih napak in opustitev. Ni se zmenil za predloge in opozorila zdravnikov, prvaka SDS in opozicijskih medijev, ampak je grožnjo pandemije za Slovenijo skupaj z dominantnimi mediji podcenjeval in naposled obupal, dezertiral ter z odstopom sicer popeljal elito globoke države v politični bankrot, bolj pomembno pa je, da je slednja skupaj z njim pustila na cedilu slovenske državljane.Negativna ideološko pogojena kadrovska izbira in žongliranje z novimi obrazi v politiki je tudi v času, ko se je začela krhati mlada slovenska demokracija, naplavljalo čedalje manj sposobne posameznike na ključna vodilna mesta. Dominantni mediji so jih z nekritično podporo vsaj držali nad vodo, a čim so prišle že manjše preizkušnje, jih je po vrsti odplaknilo nazaj v politično podzemlje. Ta pogubni model generiranja marionet na vodilnih položajih, s katerim se je vzdrževala globoka država, se je izkazal za skrajno nevarnega ob soočenju s sedanjo epidemijo.
Za učinkovitejšo zajezitev virusa, kar bi rešilo več življenj, je bilo prepozno vsaj potem, ko so se slovenski zimski turisti (za razliko od hrvaških) vračali iz Italije brez vsake kontrole in covid-19 razsejali po številnih krajih. Tako je Slovenija usodno zamudila tudi zahvaljujoč medijsko konstruiranim novim obrazom in škoda je že in še bo nepopisno večja. Tudi sicer so posledice pandemije na svetovni ravni tako nepredvidljive, da lahko le upamo, da posamezni deli sveta, celo Evropa, ne zapadejo v kaos in nasilje, pomanjkanje, celo lakoto ali posledično v pospešen začetek konca civilizacije, kot je evropska.
Kaj v resnici skrbi skrajno levico?
Slovenijo in svet čaka preizkušnja, kakršne ni bilo od španske gripe pred sto leti. S to razliko, da imamo sedaj veliko več kot po prvi svetovni vojni in da smo kot družba veliko bolj pomehkuženi in neprimerno manj pripravljeni/sposobni imeti manj. Nastopa torej nadvse zahteven čas. V pomenu grožnje za varnost in življenje česa podobnega po drugi svetovni vojni in revoluciji ni bilo. Nastopa torej obdobje velike potrebe po pametnem vodenju, povezanosti in dejavni podpori vsem, tudi novi vladi, ki se odgovorno spopada z grožnjo.
In tu nastopi ekstremni del levice s svojimi vplivnimi medijskimi podporniki, ki s svojo propagandno vojno od prvega dne ruši vlado, ki je čez glavo zaposlena z reševanjem tistega, kar so oni sami zavozili, razpadli in pobegnili s prizorišča odgovornosti. Ne poznamo države, kjer bi se dogajalo kaj podobnega. Iz besed in ravnanj marsikoga je slišati, da poglavitna skrb ekstremne levice ni spopad z virusom, ampak napad na komaj vzpostavljeno vlado, ki tako bije boj na dveh frontah. In tu so takoj, skoraj od prve ure dovoljena vsa sredstva, tudi laži, sploh pa hujskanje in manipulacije.
Bojazen slovenske levice ni v tem, da bi bila Janševa vlada neuspešna, strah jih je, da bo uspešna. In zato ovire, medijski linč in propaganda. In v tem je velika perverznost njihovega delovanja v tej kritični dobi. Spomnim se Kardelja, kako mu je nekoč ušlo, da so ob pretečem napadu sil osi na Jugoslavijo komunisti ovirali povezavo kraljeve vlade z zahodnimi zavezniki. Njim je bila važnejša revolucija, ne pa rešitev države.
Ekstremisti želijo vlado kompromitirati in jo znova napasti
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Ob takih ravnanjih se mi vsiljuje vzporednica s časom, ki ga Slovenski razkol obravnava. Gre za agresivno miselnost, ki ne izbira sredstev za svojo prevlado in je dejansko nevarna demokraciji in blaginji vseh. Kako drugače razumeti nasprotovanje vključitve Slovenske vojske v varovanje južne meje, kjer je v teku nov naval migrantov, za razbremenitev policije, ki jo nujno potrebujemo za nadzor spopada z virusom znotraj države? Argumenti proti Slovenski vojski slonijo na laži; tega se ekstremisti zavedajo, a lažejo naprej. Podobno kot njihovi vzorniki leta med vojno in po njej.
Pravijo, da jih skrbi militarizacija družbe in omejevanje demokracije, ob tem pa se razglašajo za ponosne naslednike KPS, partije, ki je vse, kar je ustvarila, predvsem zlega, storila z diktaturo in skrajnim militantnim nasiljem. Seveda jih ne skrbi navzočnost Slovenske vojske, ki državljanom kvečjemu vzbuja občutek varnosti. Ovirati želijo prizadevanja za zaporo južne meje, ovirati želijo zaščito države. Spraviti želijo vlado v še težje razmere, jo kompromitirati in znova napasti. To so njihovi nameni ob upoštevanju vzporednic s prelomnim časom druge svetovne vojne, kot ga razkriva knjiga Slovenski razkol. Možnosti, da jim uspe, so manjše. Hvala Bogu tudi zato, ker so mnogi to knjigo prebrali in razumejo.
Čas državljanskega poguma
Zgodilo se mi je, da sem napisal knjigo Slovenski razkol o naši medvojni zgodovini. Ob spremljanju aktualnih dogodkov se je porajal boleč občutek, da je na laži sloneča ideologija, ki je to preteklost ustvarila tako krvavo in krivično, znova v vzponu. Na to so me opozorili tudi številni bralci. Vsak krizni čas je zanje priložnost. Gre za skrajno in brezobzirno miselnost, ki je usodno razbila Slovence med vojno in kasneje. V časih, ki prihajajo, bo potrebno vedenje in pravočasno prepoznavanje te mentalitete. Potrebnega bo tudi veliko več pravočasnega državljanskega poguma, da se kaj takega ne bi ponovilo. Ni kaj razmišljati, napolnimo čas, v katerem živimo, z glasno navzočnostjo, da pristne slovenske in krščanske vrednote, ki so ta narod poglavitno oblikovale, ne zamrejo. Poskrbimo, vsak po svojih močeh, da bo tisti metulj, ki je vzniknil sredi zimskega večera na Brezovici, poletel do zrele pomladi, ki je njemu podarjen čas.
(Vir: www.casnik.si)
