By: Edvard Kadič
Ko sem pred leti napisal knjigo Zapeljevanje, priročnik za moške, mi je prijateljica, ki jo je lektorirala, že po nekaj straneh svetovala, naj je ne objavljam, saj si bom umazal kariero. Moj prvotni namen je bil namreč samo napisati knjigo o komunikaciji med spoloma, kasneje pa me je področje zapeljevanja zaradi specifične psihologije tako pritegnilo, da sem prvotni tekst prilagodil novi temi. Odziv na knjigo pa me je po izdaji pozitivno presenetil. Glede na zanimanje v medijih, številna vabila na dogodke in prošnje za posvete sem kmalu organiziral predavanja in nato tudi tečaje, ki sem jih poimenoval kar “Alfa moški”, od leta 2014 do danes pa se je teh dogodkov udeležilo že več kot tisoč moških. Lepota takšnega dela in razlog, da sem to sploh omenil, pa je v tem, da sem se zaradi praktičnih izkušenj z moškimi v vseh teh letih pogosto znašel tudi med povabljenimi govorci na različnih omizjih in drugih javnih prireditvah, posebej takšnih, kjer je bilo v ospredju vprašanje t. i. pravih moških.
Pravi moški je namreč pojem, o katerem se da res veliko povedati. Predstavlja idealizirano podobo moškega, takšnega, kot si moški praviloma želimo postati (in kot prav vsi moški kasneje v življenju tudi mislimo, da smo), ženska pa si seveda želi biti njegova srčna izbranka. Pri tem je tudi zanimivo, da prav vsi tudi poznamo kje kakšnega možaka, za katerega bi dejali, da je “pravi”. Mogoče ga imamo v družini, mogoče v službi, v bloku, mogoče pa ga poznamo le iz kakšnega filma. Takšen je npr. filmski lik Walt Kowalski, ki ga v filmu Gran Torino igra Clint Eastwood, zgodba pa se vrti okoli Kowalskega, starejšega moškega, ki uči mlajšega fanta, kako odrasti in postati pravi moški.
Seveda je naloga fantov, da se razvijejo v prave moške zahtevna in pri tem je daleč najmočnejši dejavnik prav dober zgled. Vseeno pa velja opozoriti vsaj na tri velike napake, ki jih moški počnejo zaradi napačne predstave o tem pojmu.
Moški: to si velja zapomniti
Prva velika napaka je neupoštevanje, da je dobra komunikacija temelj dobrih odnosov, še posebej med spoloma. Pomanjkanje izkušenj pri izražanju občutij moške naravno vodi v umikanje in zapiranje vase. Sklepajo, da je za njihov status v družbi bolje, da ne izražajo čustev, kot da zaradi izražanja čustev včasih postanejo tarča posmeha in s tem ponižanja v družbi. Mnogim moškim je zato težko sesti npr. s partnerko in se z njo ne pogovarjati po načelu “ali bo po moje ali pa sploh ne bo” (angl. my way or highway). Vse pač ne more biti po njegovo in včasih so njene ideje preprosto dobre in jih je zato tudi dobro sprejeti.
Foto: iStock
Druga velika napaka je nekakšno viteštvo, potreba po reševanju problemov vedno, vsem in povsod. Sicer je ideja lepa in običajno tudi izvira iz ljubezni oz. skrbi za sočloveka, vendar pa imamo ljudje različne potrebe. Včasih želimo v težavah biti le slišani, brez posebnih nasvetov, pokroviteljstva in priporočil. Dejstvo je, da veliko stvari oz. situacij v življenju preprosto ne moremo rešiti oz. ni v naši moči, da bi to storili. Včasih je pomembneje biti le navzoč in dati občutek, da nam je mar za sočloveka. Gre torej najprej za sposobnost poslušanja in razmisleka o slišanem, šele potem pridejo na vrsto vprašanja, kako lahko pomagamo.
Tretja napaka pa je zanemarjanje potreb in interesov npr. svoje partnerke. Njene želje in interesi so zaznani kot nekaj, kar zakon ogroža, ne pa dopolnjuje. Namesto da bi se ji moški pridružil pri teku ali obisku opere, raje kritizira in najde tisoč in en razlog, zakaj ne gresta poslušat “tistega cviljenja”. Tako na dolgi rok ne gre. Na takšen način moški tudi nehote prezre možnosti, ki bi zvezo obogatile, njega pa dodatno postavile še za stopničko više v njenih očeh.
“Taprav dec” je redkost
Za konec naj omenim samo še to, da vedno ko pogovor na kakšnem dogodku nanese na te teme, kakšna ženska omeni, da so pravi moški v Sloveniji danes že prava redkost. S tem se sicer ne strinjam v celoti, vseeno pa menim, da bi očetje svojo vlogo zgleda sinovom morali jemati veliko resneje. Moški bi morali biti pogumnejši na vseh ravneh. Tako pri zapeljevanju kot pri varovanju šibkejših v vseh oblikah, še posebej pa pri spoštovanju pravil dobre stare dunajske šole.
