Piše: Álvaro Peñas
Špansko vlado so pretresla poročila o razkritju korupcije Socialistične stranke. To ni nova situacija, socialisti imajo dolgo zgodovino korupcije, prav tako glavna opozicijska Ljudska stranka, vendar se trenutno vzdušje zdi brez primere, saj politiki niso pripravljeni prevzeti odgovornosti ali odstopiti. Resnica je, da Pedro Sánchez ni naključje; je posledica degeneracije političnega razreda in volivcev, ki odpuščajo korupcijo in praktično vse, da le ne vladajo »drugi«.
Primeru te degeneracije sem bil priča prejšnji petek na Ženski komisiji v madridskem regionalnem parlamentu.
Strokovnjakinja za človekove pravice Elena Ramallo je na povabilo VOX v skupščini predstavila svoj predlog za prepoved hidžaba, islamske tančice v šolah in burke v javnih prostorih. Vendar pa do te točke ni bilo lahko priti, saj je sprva predsedstvo skupščine, ki ga nadzoruje domnevno desno sredinska Ljudska stranka, preprečilo predstavitev z izjavo o »pomanjkanju specifičnosti v njenem namenu«. Ko je bila ta tehnična podrobnost odpravljena, je bilo treba spremeniti tudi naslov predstavitve »Napredovanje islamizma v skupnosti Madrid«, ker je bila beseda »islamizem« za »politično korektno« predsedstvo skupščine neprijetna. Nazadnje je bil »islamizem« nadomeščen z »kulturna raznolikost«, zaradi česar je bil naslov brez pomena. Orwellovska situacija.
Ramallo je govorila o človekovih pravicah in dostojanstvu žensk. Poudarila je svojo dolgo kariero na tem področju in vztrajala, da politične stranke opustijo svoje strankarske boje in pomislijo na ženske. Poudarila je, da so številne države prepovedale tančico v šolah in burko na javnih mestih. To ni le zato, ker diskriminira ženske, ampak tudi zaradi varnostnih razlogov. Dejala je: »Nesprejemljivo je, da je tisto, kar kritizirajo v drugih državah – ženske, ki jih aretirajo in mučijo, ker ne nosijo tančice – sprejemljivo v Španiji, demokraciji. Prosim vas, da odložite politične pridobitve in pomislite na ljudi. Zagovor človekovih pravic ni ne desničarski ne levičarski.«
Isabel Pérez Moñino, predstavnica VOX-a, se je profesorici Ramallovi zahvalila za njen govor in zavezanosti obrambi žensk. Moñino je namignila na perverznost jezika in opozorila, da izraza »islamizem« ni mogoče omeniti zaradi cenzure madridske skupščine. »Hidžab ni nedolžno kulturno oblačilo. Je vidni simbol podrejenosti, ki jo vsiljuje politična in verska ideologija in se širi neopaženo,« je dejala predstavnica VOX-a, edina političarka, ki je podprla Ramallovo stališče.
Kot je bilo pričakovati, se je levica odzvala z napadom na glasnika, ki si je drznil zanikati njihov narativ. Socialistka Silvia Monterrubio je Ramallo označila z običajnimi oznakami seksizma, ksenofobije in rasizma. Zanikala je tudi obstoj kakršne koli grožnje ženskam in zavrnila idejo, da je islamizem prisoten v kateri koli soseski. Po besedah socialistične poslanke je edina grožnja nasilje, ki ga povzročajo »rasistični in ksenofobni govori, ki jih hrani sovražni govor skrajne desnice«. Odgovor skrajne leve stranke Mas Madrid sta prispevali poslanki Jimena González, transspolna aktivistka, in Marta Carmona. Govorili so o rasizmu, ksenofobiji, seksizmu, arabskem vplivu Al-Andalusa, pokolu žensk v Gazi, ki ga je zagrešila »genocidna država Izrael«, Bibliji, katoliškem nacionalizmu in seveda o Francu. Za te levičarske zagovornike je kritiziranje hidžaba ali burke »kulturni supremacizem«.
Po norem, a predvidljivem posredovanju levičarskih predstavnikov je bila na vrsti Ljudska stranka, ki madridski regiji vlada z absolutno večino. Predstavnica PP Esther Platero je delila nekatere poglede Ramallove na diskriminacijo žensk in se je zdelo, da je na neki točki podprla njen predlog. Vendar pa je namigovala na »svobodo« in na to, da »te razprave o hidžabu v naši družbi ne moreta več ugrabiti dve skrajnosti, ki jo manipulirata po svoji volji: na eni strani levica, ki v imenu kulturnega spoštovanja na koncu postane sostorilec najbolj reakcionarnega islamizma, na drugi strani pa VOX, ki ga uporablja za širjenje strahu in izključenosti.« PP se je odločila stati ob strani in se ne zavzemati za nobeno stran. Z drugimi besedami, prepoznajo težavo, vendar je ne želijo rešiti.
Profesorico Ramallo so govori poslancev zelo presenetili: »Veliko ste govorili o pravici žensk do izbire, ali res verjamejo, da se ženska z naglavno ruto odloča po lastni volji?« Ramallo je tudi spomnila, da je v katalonskem parlamentu skrajna levica, ki se zavzema za neodvisnost, CUP, zagovarjala pohabljanje ženskih spolovil kot tradicijo in da »ne govorimo o sobivanju dveh kultur, temveč o vsiljevanju«. Odgovor Ramalle je izzval nelagodje pri več poslancih, ki niso nehali gestikulirati in komentirati, zaradi česar je eden od gostov, prisotnih v komisiji, zaprosil za tišino. Poslanka PP Alicia Sanchez Camacho je predsednika dvorane prosila, naj bodo gostje, če bodo še naprej prekinjali, takoj izgnani ven. Politiki lahko gestikulirajo in prekinjajo, vendar državljani, ki so glasovali zanje, ne morejo zahtevati minimalne stopnje vljudnosti. Napredek islamizma v Španiji je posledica vsote teh dveh dejavnikov: fanatizma levice, popolnoma odtujene od realnosti, ter strahopetnosti in nedejavnosti sredinske desnice, ki se raje drži politične korektnosti. Odziv na pobudo Elene Ramallo je dokaz neuporabnosti političnega razreda, ki se globoko v sebi zaveda problema, a deluje le v skladu s svojo naracijo ali koristjo lastne politične stranke.
Če Pedro Sánchez in njegova vlada padeta, kar je zelo potrebno, se bo Španija lahko rešila iz jame umazanije, vsaj zaenkrat, toda brez preporoda politike in spremembe miselnosti se ne bo spremenilo nič.
